Oče mu je umrl, ko je imel komaj tri leta. Še kot otrok se je navdušil nad zvokom diatonične harmonike, ki jo je imel in je nanjo, četudi je bil slep, pogosto zaigral njegov stric Tine Capuder. Mladega fanta je imel tako rad, da mu je glasbilo, ko mu je bilo trinajst let, podaril. Glasba je ostala v hiši, saj je bil Tine tako navdušen nad njenim zvokom, da je vadil prav vsak dan, kar sam, po posluhu. Stric ga je spodbujal in mu dajal korajžo, prepričan, da bo nekega dne prav imeniten godec. In Tine Stare je bil pravzaprav vse življenje pravi ljudski godec, četudi je lep del svojega življenja preživel v ansamblu. Imel je tisti prirojeni občutek za godčevstvo, bil je veseljak, rožnogled, vedno pripravljen oprtati si meh in ga dobro raztegniti. Včasih ga je bilo kar težko ustaviti, a v njegovi družbi ni bilo nikdar kakšne žalostne sove … Prvič je zaigral pred ljudmi, ko je imel 14 let, v neki gostilni v Krtini pri Domžalah. Tri leta pozneje sta s prijateljem, basistom Silvom Prenarjem, postala duet. Ko sta našla še kitarista, se je že začelo igranje po veselicah in različnih nastopih. Po prihodu iz vojske je leta 1973 zbral svojo skupino s kitaristom Janezom Rodetom in basistom Milanom Capudrom, a kmalu zatem ustanovil kar kvintet z diatonično harmoniko, kar je pred njim storil le še Viki Ašič, in mešanim pevskim duetom. Tine Stare je nekoč o tem povedal: »Po prihodu Primoža Kosca je naše igranje postalo veliko kakovostnejše, saj se je kot mlad in nadarjen fant hitro izkazal in ni čudno, da je pozneje postal eden najboljših muzikantov pri nas. Ko sta se nam pridružila še trobentač Marjan Trobec in pevka Darja Žagar, poznejša Primoževa žena, se je začelo zares.«
Po nastopih na festivalih v Števerjanu in na Ptuju, kjer so prejeli zlatega in srebrnega orfeja, je leta 1985 izšla prva velika plošča in kaseta Sreče si vsak želi. V malce spremenjeni zasedbi je ansambel zlatega orfeja na Ptuju prejel tudi leta 1987, leto zatem pa se je druščina sporazumno razšla in Tine Stare je začel nastopati v duetu s harmonikarjem Erichom Haberzom. Šele osem let pozneje je spet zbral ansambel, to je bil kvartet z diatonično harmoniko in pevcem ali moškim tercetom, saj so bili vsi muzikanti tudi dobri pevci. Spet so navduševali na festivalih domače glasbe, posneli novo kaseto, menjavali tudi člane v zasedbi, leta 2001 pa je izšla dokaj odmevna zgoščenka z naslovom K Štepcu na cviček. In cviček pa Dolenjci so bili tisti, ki so Tinetu Staretu dali novih ustvarjalnih moči, Pogosto se je potepal in predvsem raztegoval svoj meh na Trški gori nad Novim mestom, tam, kjer je bilo glasbeno in vinogradniško kraljestvo velikih mojstrov ustvarjanja glasbe za diatonično harmoniko – Lojzeta Slaka, Henčka, Franca Potočarja. In pri velikem prijatelju, trebanjskem podjetniku, vinogradniku in ljubitelju domače glasbe Matiji Štepcu, ki ima svoj vinograd z zidanico prav na Trški gori, je pogosto raztegnil svoj meh, zavriskal in zapel. In zložil polko o cvičku, ki bo še dolgo odmevala po radijskih valovih, vsaj na Dolenjskem. Preostale njegove najbolj znane skladbe so Triglav nas vabi, Grenki spomini, Leta bežijo, Srčni nemir, Preljuba deklica... Zadnji dve leti je igral v glasbeni skupini Policijskega veteranskega društva Sever, ki bo v kratkem izdalo cede Za domovino, kjer bo še zadnjič slišati tudi njegovo harmoniko. Tinetu Staretu v slovo pa je dolgoletni sodelavec in prijatelj Primož Kosec napisal: »Tine Stare je bil veseljak, ki je imel vedno harmoniko pri sebi. Njegovo igranje na harmoniko in doživeto petje sta bili edinstveni, ni ju bilo moč posnemati. Njegova besedila so opevala predvsem naravo, različna življenjska doživetja in planine. Tine je bil ljudski godec, ki je ustvarjal in igral glasbo iz duše. Imel je veliko prijateljev, ki jih je vedno razvajal s svojim igranjem in petjem.«
