Od ZDA in Kitajske do Avstralije

Štajerski ansambel Vagabundi se je prvič predstavil občinstvu 2. listopada 1991 v Gornjem Gradu, v prvotni zasedbi pa so bili Franci Božnik, Tomaž Majcen, Manja Urankar, Jani Rednak, Ginter Ranzinger in Sandi Majcen kot vodja in ustanovitelj. Prav hitro so začeli igrati poklicno, največ nastopov je bilo v Švici in Nemčiji. Že od vsega začetka je bil ansambel sposoben igrati na različnih prireditvah, od porok in veselic do protokolarnih dogodkov. Vodja o tem pove: »Ko sem sestavljal ansambel, je bilo pomembno najti vsestranske glasbenike, saj so nas agencije brez zadržkov pošiljale na različne prireditve. In tako je vsak v skupini igral na vsaj tri glasbila. Že od začetka smo ogromno na poti, Slovenija je seveda premajhna. Kar nekajkrat smo nastopali za vse konzule, ki so službovali v Avstriji, na ameriški ambasadi na Dunaju, za nemško vlado pa za župana Münchna, odigrali smo konzularni ples za ameriško vlado v hotelu v Phoenixu v Arizoni, bili smo v Avstraliji, nastopili na dobrodelnem koncertu v Šanghaju na Kitajskem pred šestdeset tisoč gledalci, sicer pa smo bili med letoma 1997 in 2008 kar na petnajstih turnejah na Kitajskem. In smo prvi ansambel, ki je na kitajskem zidu zaigral polko Na Golici. Le v Južni Ameriki nas še ni bilo.«

Od 1992. pa do leta 2003 je v ansamblu prepeval Dani Gregorc, ki je potem ubral svojo glasbeno pot, uspešno ga je zamenjal Kristjan Šmid, ki v ansamblu še vedno prepeva ter igra tudi na trobento in bobne. Zadnjo menjavo so Vagabundi doživeli pred dobrimi tremi leti, ko so se ansamblu pridružili harmonikar, klaviaturist in pevec Dejan Mastak, trobentač, bobnar in pevec Matic Vrčkovnik in klarinetist, saksofonist in pevec Dejan Korenak. Tako se je zasedba po dveh desetletjih tudi kar lepo pomladila.

Ansambel ima na sporedu okoli šestdeset lastnih skladb in jih kakšno polovico vedno igra tudi na prireditvah. Med njimi je uspešnica Teta Fani, pa skladbe Moja dežela, Piskrovez, Za češnjevo mizo, Naj vrag vzame vse skrbi, Cel svet se vrti … Leta 1999 so se udeležili festivala na Koroškem s skladbo Kunigunda se umiva in prejeli prvo nagrado občinstva in strokovne žirije, na prvem, lanskem festivalu kvintetov v Prepihu pa so zmagali s skladbo Rad šel bi za srečo nocoj. V dobrih 20 letih je ansambel opravil več kot 2500 nastopov, največ v Nemčiji, Avstriji, Švici, Italiji, na Nizozemskem, Danskem, Kitajskem, v ZDA in Avstraliji. Od večine naših narodnozabavnih ansamblov se Vagabundi razlikujejo v zvenu, po načinu nastopanja in govorjenja na odru, igranju na več glasbil in tudi po priredbah. Njihova glasba ni le narodnozabavna, temveč dobro igrajo tudi druge, tudi svetovne glasbene zvrsti – od dixielanda in countryja do različnih zimzelenih napevov.

V nemško govorečih državah Evrope se imenujejo Alpenvagabunden. Kje jim najraje in najpogosteje prisluhnejo? Sandi Majcen pove: »Nemčija je zelo velika in je na severu treba igrati več zabavne plesne glasbe, Bavarci pa imajo raje polke in valčke. V Avstriji povsod radi poslušajo Avsenikovo glasbo, najlepše pa je na Južnem Tirolskem.« Vam ostane še kaj časa za nastope po Sloveniji? »V Sloveniji kar dosti nastopamo, predvsem na poletnih veselicah in družinskih zabavah. Medijsko nismo kaj dosti razpoznavni, smo pač ves čas pridno igrali in zabavali ljudi, medtem ko so se nekateri drugi bolj napihovali po medijih,« se še pošali.

Dvajset let z Vagabundi je naslov letos izdane zgoščenke, ki predstavi ansambel z zrelimi izkušnjami, v svojem razpoznavnem slogu, z glasbo, primerno za različne okuse. Včasih je bil začetek delovanja ansambla precej lažji, bilo je več nastopov in manj boja na tržišču. In če bi se začetek ansambla Vagabundi moral zgoditi danes? »Danes se dela v ansamblu na novo ne bi več upal! Morda za hec, toda če nekaj delaš, je v redu, da je nek odziv, da so uspehi, ampak zdaj so drugi časi. Mladih ansamblov je ogromno, muzikanti pa so zelo dobri,« še pove najstarejši član ansambla.