»Za skladbo V dolini tihi nismo vedeli, kdo je njen avtor, očitno je bila že tako stara, da je šel avtor v pozabo, in postala je ljudska. A preden smo jo posneli, jo je bilo treba opremiti z instrumentalnim delom, jo prirediti za moški zbor. Pri Ansamblu Lojzeta Slaka smo se dogovorili, da to naredim jaz. In ob prelomu stoletja je bila skladba imenovana za vižo stoletja«, se spominja starih in lepih časov legendarni kitarist, klarinetist, soavtor in aranžer Niko Zlobko.
Njegova pot se je začela v Brežicah, kjer je obiskoval gimnazijo in glasbeno šolo in s svojo skupino že nastopal na različnih prireditvah. »Doma sem s Čateža, moj oče je bil šolan cerkveni organist, mama je pela prvi sopran. Po gimnaziji sem odšel v Ljubljano študirat pravo. Istočasno sem obiskoval srednjo glasbeno šolo. Takrat je Lojzetov brat Matija šel k vojakom in Lojze je potreboval nekoga, ki bi igral na klarinet. In tako sem se spoznal z Lojzetom Slakom. Z njim sem igral približno dve leti,« pravi Niko Zlobko.
Bil je član Beneških fantov
Novo poglavje se je začelo, ko se je pridružil Beneškim fantom, še enemu od treh do danes najbolj priljubljenih slovenskih narodno-zabavnih ansamblov. Kdaj se je to zgodilo? »Lojze Slak je za nekaj časa prenehal nastopati, ne spomnim se natančno, kdaj, in Beneški fantje so me spravili k sebi, tako da sem par let igral tudi z njimi. V ta ansambel sem pripeljal še bratranca, pevca Ludvika Urekarja, ker sem vedel, da zna peti. Nastopali smo po vsej Sloveniji, imeli veliko koncertov. Nato se je zgodilo nekaj, kar nas je spravilo iz anonimnosti – in to je bila diatonična harmonika. Lojze je namreč z diatonično harmoniko zmagal v oddaji Pokaži, kaj znaš. In se je spet začelo. Združili smo se s Fanti s Praprotna, ki so prav tako zmagali v tej oddaji, in začeli smo na veliko nastopati – bili smo tudi v ZDA in Kanadi pa po Evropi in Avstraliji. Ko sem se pridružil Lojzetu Slaku, sem lažje skrbel za priredbe, saj sem imel že ustrezno izobrazbo, za to potrebno šolo. In z Lojzetom sem tokrat ostal četrt stoletja,« se spominja oče dveh glasbeno izjemno nadarjenih in tudi uspešnih otrok. Hčerka Mojca, poročena s slovenskim diplomatom in politikom Ivom Vajglom, je profesorica docentka na ljubljanski akademiji za glasbo, podiplomski študij harfe pa je končala v Berlinu. Koncertira po Evropi in svetu z znanimi solisti in orkestri. Sin Tomaž je profesor klarineta, zaposlen kot samostojni solist v orkestru Slovenske vojske. Živi v Trebnjem, že enajst let ima svoj big band in je več let dirigiral Mestni godbi Novo mesto.
Včasih se je služilo več
Kako pa je bilo nekdaj z nastopi in honorarji za igranje? »Mislim, da je bilo včasih mogoče več zaslužiti, tudi glede na to, da so zdaj slabši časi za preživetje, pa še manj ansamblov je bilo včasih. Lahko rečem, da smo imeli s Slakom vedno veliko nastopov in občinstva in, kar mu moramo priznati, je bil tudi zaradi tega pravi šef. Vedno je našel kakšen nastop. In sploh ni bilo naporno, saj smo bili mladi in smo radi peli.«
Niko Zlobko pozorno spremlja, kako se danes razvija narodno-zabavna glasba. Opaža tudi, da igranje na diatonično harmoniko doživlja neverjeten razcvet. To glasbilo dobro pozna in pove: »Spomnim se, da mi je nekoč Lojze dal harmoniko, da sem jo vzel domov, jo pregledal in prešlatal ter ugotovil, kaj lahko sploh nanjo zaigra, saj drugače ne bi mogel z njim tako dobro sodelovati pri zvočnih ureditvah skladb.«
Kaj pa dve glasbeni struji, ki sta nastali v naši narodno-zabavni glasbi, katera ga je bolj pritegnila? »Kvinteti so mi bili blizu že zaradi klarineta pa tudi harmonike, ki ima več možnosti. A doma sem imel tudi diatonično harmoniko, in če se naučiš igranja, potem se po tistih tipkah lahko znajdeš! Sicer skoraj ne moreš skladbe od začetka do konca zaigrati brez napake, lahko pa ti je to v veliko pomoč. Klarinet? Ko sem prišel v Ljubljano, me niso sprejeli k pouku klarineta, ker je bilo učencev že dovolj, pa so mi ponudili študij oboe in tako sem se štiri leta učil igranja nanjo.«
Za sina je saksofonist
Niko Zlobko je skrbel ne le za priredbe glasbenih viž za trio Lojzeta Slaka, temveč tudi za pevce, za Fante s Praprotna. »Moj oče je bil zborovodja, a Fantje s Praprotna so znali peti, še preden so prišli k nam, zato z njimi ni bilo težko sodelovati,« pove. Sicer ga je glasbena pot pripeljala tudi do igranja v hišnem ansamblu Avsenik. In kako je z glasbo danes? Igra na tenorski saksofon v sinovem ansamblu Zlobko big band, občasno pa še napiše skladbo in priredbo za različne ansamble in zasedbe. S sinom in z vnukinjo Ano je sestavil tudi družinski ansambel, ki bo zazvenel nekoliko drugače, a vsekakor po domače.
