Nick Cave je nov, toda na starokopiten način

V začetku minulega leta smo vendarle dočakali težko pričakovani 15. studijski album glasbene postave Nick Cave & The Bad Seeds z naslovom Push the Sky Away. Tokrat se nam zasedba prvič predstavlja brez Micka Harveyja, dolgoletnega drugega moža avstralske skupine, ki se jim je odrekel že leta 2009, bojda zaradi mešanice osebnih in profesionalnih razlogov, kot se rado reče. Na aktualni izdaji je njegovo vlogo več kot odlično zapolnil Slovencem ljubi Warren Ellis, ki ga poznamo iz zasedbe Grinderman in postave Dirty Three, s katero je bil novembra v Ljubljani. Tudi tokrat je producentsko taktirko prijel nepogrešljivi Nick Launay, ki se je podpisal pod zadnje tri albume skupine The Bad Seeds in oba studijska albuma grindermanov. Zdaj smo tako rekoč izdali vse, kar se tiče zvoka in predzgodbe novega albuma. Gre za posrečeno mešanico melanholije skupine Bad Seeds in surove moči postave Grinderman, za svojevrsten jin-jang umetniške slike Nicka Cava, povzetek njegovega pogleda na svet in debela tri desetletja ustvarjalne neutrudljivosti, ki ga je popeljala tudi v literaturo in film.

Album Push the Sky Away je bil posnet v studiu La Fabrique na jugu Francije v dvorcu iz 19. stoletja. Sanjski ambient in odlično delovno okolje. »V studio sem stopil s kopico idej, bile so neoblikovane in nerazvite; skupina The Bad Seeds jih je spremenila v čudeže. Vprašajte kogar koli, ki jih je videl pri delu. Drugačni so od vseh drugih skupin na planetu, so čisti in instinktivni iznajditelji,« je povedal Cave. »Ne vem, ta plošča je slišati nova, veste, vendar nova na starokopiten način.« Preden se je album prelil v glasbo, ga je približno eno leto nosil v beležki, ga oblikoval in razvijal, zato ne preseneča, da so se v besedila prikradli tudi aktualni družbenopolitični dogodki ali, bolje rečeno, njegova beležka se je prepojila z duhom časa, njegovo togotnostjo in odrinjenostjo posameznika. Albuma kljub temu ne bi mogli preprosto označiti za žalostnega, črnogledega in vdanega v usodo. Glasba nosi svojevrstno inovativnost in radovednost, morda celo voljo do življenja. Ne nazadnje so prav odkrivanja novih prostorov izraza, iskanje novih poti, eksperimentiranje gonilo evolucije. In če Nicku Cavu česa ne moremo očitati, je to pomanjkanje radovednosti. V tej luči niti ne presenečajo naslovi skladb, kot sta Higgs Boson Blues in Mermaids.

Najnovejša izdaja domače založbe Bad Seed Ltd. je tudi v produkcijskem in izvajalskem smislu presežek. Samozadostnost glasbenikov podčrta že čas izdaje albuma, ki je s februarskim rokom na drugem bregu običajnih jesenskih oziroma predbožičnih izdaj. Samozavest plošče tiči v izkušnjah in zrelosti ustvarjalcev. Aranžmaji so lahko minimalistični in nepretenciozni, nato skoraj osladno všečni, v naslednjem trenutku pa dražeči. Na neki način bo v njih vsak našel svoj kotiček. Gre za urejen kaos, ki druži vseh devet skladb v zaključeno celoto. Prihod albuma je v začetku decembra lani napovedovala skladba We No Who U R, nedavno pa se je pojavil tudi spot za skladbo Jubbilee Street, ki so ga posneli v Londonu; bolj spretni v brskanju po spletu lahko najdete tudi bolj žgečkljivo, necenzurirano obliko videa.

Prvi odzivi kritične javnosti na album so nesramno dobri, v Veliki Britaniji se je v trenutku izstrelil na prvo mesto prodajnih lestvic in se začel prepuščati hvalam in presežkom. Najbolje od vsega tega je, da bomo lahko albumu prisluhnili v živo, saj nas bodo Nick Cave & The Bad Seeds obiskali 25. novembra, ko bodo nastopili v ljubljanski Hali Tivoli.