Nedrčke zbirajo v svojem arhivu

Vse o tem in še marsikaj drugega nam je razkril Aki Rahimovski, frontmen skupine. V središče Ljubljane, natančneje v As Aperitivo, je prišel kot pravi rocker, saj 55-letnik meni, da je živeti z rock'n'rollom uživanje. »Glasba je kreativna stvar in mi se radi igramo z glasbo, kot otroci. Ampak uspešno kreativno. Danes, ko delamo pesem, je ne izdamo, dokler nismo zadovoljni.« Sicer Aki pravi: »Važno je, da srce, duša poje.«

Danes je pustna sobota. Prej ste mi pokazali fotografije na telefonu, kako ste se pred nekaj dnevi oblekli v Mikija Miško. Pričakovala sem, da se boste tudi danes našemili.

Danes sem se našemil v Akija. Nisem mu sicer podoben, malo starejši izgledam. (Smeh.)

Se radi našemite, imate radi pustni čas?

Pred dvema dnevoma sem bil Miki Miška, včeraj Aki Rahimovski … Super! Treba je malo sproščanja, nekako odgnati probleme.

Ste se našemili s posebnim razlogom? Imate radi risanke?

Pred 20 leti sem imel veliko Mini in velikega Mikija. Tako smo nastopali na poletni turneji in najstniki so noreli, ker sem bil tako oblečen. Moram pa priznati, da je to nekaj časa nosil Jagger. Ker ljubim Jaggerja, se občasno trudim, ne da bi bil videti kot on, ampak da imava isto energijo.

Mick Jagger je vaš vzor? Pri svojih letih je še vedno zelo mladosten in aktiven.

Zagotovo. Danes, v mojih mladih letih, je ves čas poleg odra reševalec, ne samo zaradi mene, ampak tudi zaradi drugih. (Smeh.) Dokler obstajajo Stonesi, bo rock'n'roll. Da bi bog dal, da bi bili še naprej sveži, zdravi … Zdaj slišim, da so v Južni Ameriki začeli turnejo, mogoče to leto pridejo v Evropo, tega zagotovo ne bom zamudil.

Tudi vi ste na sceni že dolga leta, od sedemdesetih let. Ste ena najstarejših skupin in še vedno zažigate.

Nismo. To je komaj prvih 40 let. (Smeh.) Lani smo začeli slaviti. Mislim, da leta ne igrajo takšne vloge kot izkušnje in spoštovanje, prvenstveno do občinstva, ki nas spremlja vsa leta. Štiri generacije … V prvi vrsti so najstniki, naša generacija pa v zadnji. Ko vidite koncert, vsi enako funkcionirajo, ne razmišljajo, češ kaj boš ti tu, stari, ali kaj boš ti, najstnik. Veže jih pesem, leta ne igrajo vloge. Všeč mi je ta novi val mladega občinstva, sveža kri, ki je vse bolj prisotna na naših koncertih. To nas žene naprej.

Zdaj ste v letih, ko vaši vrstniki razmišljajo o upokojitvi. Predvidevam, da vam to še na misel ne pride, ali pač?

Moji vrstniki … Odvisno, s katerim poslom se ukvarjate. Sicer pa se življenje ne konča, ko greš v penzijo. Človek, ki je navajen na delo, bo še naprej delal. (Smeh.)

Torej boste peli, dokler boste lahko?

Dokler bog da zdravje. Ukvarjati se z glasbo, umetnostjo, to je genetsko pomaknjen sklop. Mi nismo normalni. (Smeh.) Pokažite mi normalnega umetnika! V konotaciji z normalnim življenjem, da zjutraj vstaneš in greš delat … Mi preprosto drugače funkcioniramo. To je tako, bog nam je to dal in to moramo deliti z ljudmi.

Bi lahko rekli, da živite v znamenju gesla seks, droge in rock'n'roll? Tudi vam so očitali droge.

Po vseh teh letih obstaja samo še rock'n'roll. Vse drugo so spomini. To je dobro. (Smeh.)

Kaj pa seks, če ni preveč intimno?

To je zasebno, o tem se ne govori. To ni džentelmensko. Kot sem rekel, po vseh teh letih je ostal samo še rock'n'roll.

Vedno nosite poročni prstan, torej ste srečno poročeni?

Tega se ne sramujem in nikoli se ga ne bom sramoval. To je znak nečesa, kar je vredno. To je življenje, to je najpomembnejše. Ta drugi del, torej zasebnost, družino, tudi najbolj ščitimo pred novinarji. Ko pridejo časopisi v vašo hišo, potem nimate več razloga, ker potrebujete nekaj, da ste v časopisu. Vedno ste dobrodošli v moji hiši, da pa časopis pride v mojo hišo … to pa ne. To je družinska tradicija. Brez naših žen, mater, punc zagotovo ne bi dosegli te starosti, ker vse probleme v povezavi z otroki, odraščanjem, ko smo mi na poti, snemanju, je prevzel naš lepši del. Ta moč, ki nam je dala podporo, nas danes drži skupaj.

Kot sem slišala, radi kuhate. Je tudi to za vas še ena oblika umetnosti?

Da, kuhanje je definitivno umetnost. Ukvarjati se s hrano ali uživati v hrani, ki nam jo je bog dal, je definitivno umetnost. Po vseh teh letih bi lahko napisali vodnik po restavracijah v celotni regiji. Prvič preizkusiš, drugič nekaj boljšega, tretjič to je to, četrtič pa že kreiraš.

Imate mogoče svojo specialiteto?

Menim, da je najboljša specialiteta dobra, okusna hrana. Ni pomembno, kaj delaš, ampak to, da ima okus in da uživaš v tem. Zato je pomembna priprava. Tudi sendvič, če ga narediš s srcem, ga poješ.

Torej ste vi chef doma, ne žena?

Ne, kuham, ko imam čas. Že dolgo delamo v studiu v Novem mestu, kjer snemamo, in tam kuham za svoje, ki so spodaj v rudniku. Dokler oni snemajo, jaz zgoraj kuham. Rečejo mi: »Če ne bo dobro, bomo vse zastrupili.« (Smeh.)

Pravite, da vas ženske navdihujejo. So večni navdih?

Mislim, da so za vsakega umetnika ženske, ki imajo značaj, privlačne. To je izziv za vsakega, ne samo za umetnike, ampak za moške na splošno. Poleg lepote vas vedno pritegne nekaj neobičajnega, nekaj, kar ima karizmo, nekaj, kar je posebno in ni enako kot pri drugih. Lahko vzamemo žensko kot predmet zadovoljstva ali se želimo hvaliti, da imamo poleg sebe lepotico, kar je sicer v redu, ampak bistvo je, da treba odkriti, kaj te v ženski privlači. Kot tudi obratno. Lepota je ena od vizualnih stvari, ko pa se malo poglobite in se odpre pandorina skrinja, potem vidite, ali je to za vas ali ni. Ko se nameravate vezati za vse življenje, potem definitivno iščite partnerja za ples. Ampak ples, ki traja vse življenje.

To ste tako melodično povedali. Res ves čas govorite pesniško, vedno povezujete rime. To je pri vas stalnica?

Dobro, to je od rojstva. Spet se bom vrnil na žensko. Ženska je glasba, samo jo je treba dobro pripraviti. A pripravite jo samo na en način, ne fizično, ampak z druženjem. Dan za dnem se ustvarja koncept, in ko je vse pripravljeno, rečete da. Potem ni več prevar. Danes je zelo težko priti do resnice. Vsi se pretvarjajo, ampak na srečo v glasbi ni igre. Enkrat lahko prevarate, ne morete pa dvakrat. Laž se samo enkrat proda.

Čez nekaj dni boste imeli prav poseben, akustičen koncert v Ljubljani. Zaupajte nam, kaj se bo dogajalo.

Ljubljana je gledala legendarni koncert v Festivalni dvorani, imeli smo šest koncertov. To je bil album Bez struje: Live in ZeKaeM, najbolj prodajan album. Gre za akustično verzijo naših pesmi. Vrnili smo se k akustičnemu zvoku, naravnemu zvoku inštrumentov … Violine, klavir, bobni … vse je naravni zvok, in seveda spremljevalni vokal, vsi smo tukaj. Temu rečemo ZeKaeM številka 2. Po 20 letih bo to Ljubljana znova doživela v malo večjem prostoru v Cankarjevem domu. Ne bom vsega izdal, ampak koncert bo zagotovo čudovit.

Ker imate vedno več mladih oboževalk, so te kaj bolj drzne od svojih mam? So vam mogoče pustile kakšne nedrčke?

To je že tradicija, da ko nastopamo v Ljubljani, priletijo na oder nedrčki, vmes tudi kakšne spodnje hlačke … Ne vem, kdo to dela, ampak v vsakem primeru gre za dober ritual. Kar se tiče mladih oboževalk, ne bi govoril o tem, za mnenje morate njih vprašati. Verjamem, da nas v prvi vrsti obožujejo zaradi pesmi, ki jih imajo radi, in zaradi spoštovanja do človeka, ki jih je odpel. Tisto drugo, kar bi ti hotela vedeti … Jaz ostajam džentelmen. (Smeh.)

Kaj pa naredite z vsemi nedrčki, ki jih dobite? Kje pristanejo?

Vse to gre v arhiv Parnega valjaka. Nekoč bo muzej. (Smeh.)