Sredi osemdesetih let so bili Plavi rubini iz Straže pri Novem mestu eden najbolj priljubljenih ansamblov za veselice in rajanja v zaprtih prostorih na Dolenjskem in v Beli krajini. »Od zadnje aprilske sobote do sredine septembra smo imeli prosti le dve soboti in eno nedeljo, če pa bi sešteli vsa prejeta vabila, bi teoretično lahko igrali na okoli dvesto veselicah, na petih, šestih na dan,« so mi sredi osemdesetih let med njihovo veliko priljubljenostjo pripovedovali člani ansambla. Tedaj so bili v zasedbi štirje – kitarist Ivo Meleh, bobnar Vinko Gorše, basist Milan Eržen ter harmonikar in občasno klaviaturist Ivan Pugelj. Vsi so bili zaposleni v tovarni Novoles v domačem kraju, igrali so tako domačo kot zabavno glasbo, zvočnih posnetkov pa niso ustvarili.
Leta 1987 je harmonikar s kitaristom Dušanom Podbevškom zbral novo zasedbo, trio s štiriglasnim petjem, ki se je poimenoval ansambel Ivana Puglja. Našla sta še klaviaturista Marjana Rožiča in Marjana Pevca, ki je, kot pove že njegov priimek, pel, basist pa je postal Jože Jurečič, čigar sinova sta pozneje zbrala ansambel Pogum. Sledilo je pet uspešnih let, prva kaseta Ob Krki zeleni v produkciji Marjana Ogrina in Kajetana Zupana in pozneje še kaseta Za prijatelje. Ko je umrl Marjan Pevec, se je ekipa razšla, a je bil ansambel čez dobri dve leti spet dejaven. V zasedbi sta ostala le Ivan in Dušan, novi obrazi pa so bili pevec Slavko Ucman, klaviaturist in basist Iztok Fink ter kitarist Dušan Pavlenič. Ta zasedba je leta 1995 posnela tretjo kaseto z naslovom Motokros. Ko se je Pavlenič, sicer šolani glasbenik, pridružil ansamblu Tonija Sotoška, ga je zamenjal Branko Sotošek, in ta zasedba je leta 1997 posnela še četrto kaseto in hkrati prvo zgoščenko Noč je za vse. Tega leta jih je pot za kar šest tednov vodila čez lužo, v Kanadi in ZDA so igrali slovenskim rojakom. Nastopali so še okoli dve leti, zatem pa se je zgodba ansambla Ivana Puglja končala.
»Bodo janca jedli in malinovec pili?«
Igrati so prenehali v času prometnega zakona, ko je število veselic kar hudo upadlo. »Le zakaj bi ljudje hodili na veselice, bodo janca jedli in malinovec pili?« se je večkrat malo za šalo in precej tudi zares spraševal Ivan Pugelj, ki je v poznejših letih še večkrat zaigral, sam ali v manjših priložnostnih zasedbah. Kot v mladih letih. Do trenutka, ko je zaigral v prvem ansamblu narodnozabavne glasbe, je namreč igral že na več kot 300 ohcetih. Bil je samouk.
Rodil se je leta 1949 v Novem mestu, pokopali so ga v torek v domačih Drganjih selih pri Straži. Ljubitelji domačih viž se bodo njega in njegovega ansambla radi spominjali po mnogih, predvsem na Dolenjskem in v Beli krajini priljubljenih skladbah, denimo Ob Krki zeleni, Ljubezni v slovo, Moje veselje, Polka za prijatelje, Motokros, Slovenski bogataš, Pod brajdo.
Prijatelji vedo, da je po razpadu ansambla zložil še precej skladb, a nikoli niso prišle do snemalnega studia. Pugelj je zadnja leta še vedno veliko in rad igral, in to kar sam, kot ljudski godec, pogosto pa je zabaval tudi domače in tuje turiste na splavu, ki pluje po reki Krki: bil je znan hudomušnež in nekdanji glasbeni kolegi so se spomnili zgodb, zaradi katerih so se včasih dobro nasmejali. Ivan je nekoč pripovedoval, da je gledal televizijo, žena pa se je na kavču ravno prebujala. Pa ga je vprašala: »Ivc, kaj pa je na televiziji?« On je pa samo hladno odgovoril: »Prah.« Marjan Rožič se je spomnil še ene: »Neko soboto smo sedeli za mizo blizu šanka in srebali vsak svojo pijačo. Za šankom so peli vaški pevci, bili so že malo v rožicah. Toda eden je neverjetno fušal in Ivan ga je poklical k naši mizi in mu dejal, da zelo dobro poje, a da se ga premalo sliši, da mora peti bolj na glas. In je šel za šank in kot turški petelin začel peti, no, fušati, na ves glas. Drugi pevci so bili zaprepadeni, mi pa smo se smejali, da je k naši mizi prišel natakar in dejal Ivanu, da je to zagotovo njegovo maslo.«
Bil je pravi frajer
Spominu na Ivana Puglja so se priklonili še trije njegovi dobri znanci, vsi harmonikarji. Jože Avbar, vodja ansambla Vrisk: »Ivana sem prvič srečal na neki ohceti, ko sem bil še fantič. Spomnim se, da je bil takrat zame pravi frajer. Njegovo harmoniko sem gledal do potankosti menda kar vso noč in verjetno je tudi on vplival na to, da sem pozneje začel igrati na harmoniko. Spomnim se še, da je bil tudi sila zabaven, kot se za pravega muzikanta spodobi, je znal ljudi spraviti v dobro voljo.«
»Bil je res priljubljen muzikant, znal se je prilagajati občinstvu in je vedno poživil družbo. Dobrodošel je bil povsod, kamor je prišel, ni najprej vprašal za denar pa tudi nikdar se mu ni mudilo domov,« se ga spominja znani belokranjski harmonikar Slavo Plut. Peter Fink, godec iz Dolenjskih Toplic: »Ivan Pugelj je bil muzikant z dušo in s srcem. Njegova harmonika je zvenela veselo, saj je bil v resnici velik veseljak. Nekajkrat se je uspešno udeležil tudi tekmovanj v igranju na diatonično harmoniko in oprijel se je ga vzdevek Najhitrejša harmonika Dolenjske. Najbolj pa so mi ostala v spominu njegovega igranja v gostilni Štupar na Dvoru, kjer je s svojim ansamblom redno igral vsako soboto, več let. Ljudje so hodili od vsepovsod, to so bile nepozabne zabave, kakršnih danes ni več.«