Na turneji Sredi življenja je umrl

Na popoldanskem sprehodu se je nepričakovano zgrudil, nemudoma so ga prepeljali v bolnišnico, a mu niso mogli več pomagati. Ta novica je v nedeljo proti večeru šokirala sosednjo Avstrijo, saj je povsem nepričakovano umrl 80-letni glasbenik, narodni ponos Udo Jürgens. Pred tremi tedni je v Salzburgu začel triumfalni avstrijski del nove obširne turneje (poimenovali so jo Sredi življenja), ki bi ga popeljala še v Nemčijo in Švico. Najuspešnejšega povojnega avstrijskega pevca in skladatelja lahkotnejše muze, ki je bil znan in tudi cenjen po svetu, pri nas je bil manj slaven, je v švicarskem Gottliebnu izdalo (pre)izkušeno srce.

V pol stoletja 1000 popevk

Rodil se je kot Udo Jürgen Bockelmann 30. septembra 1934 v Celovcu, otroštvo je preživel na starševski graščini Ottmanach, uresničil je sanje, postal glasbenik in leta 1966 zmagal na evrovizijski popevki z ljubezensko balado Merci, cherie ter čez noč postal še mednarodna zvezda. V pol stoletja je napisal okoli tisoč pesmi (50 albumov) in prodal 100 milijonov plošč, zgoščenk in drugih nosilcev zvoka. Od leta 1977 je živel v Švici, leta 2007 je dobil švicarsko državljanstvo. Hiti o svetlolasi sedemnajstletnici, Grško vino, Spet sonce vzhaja in A s smetano, prosim so se za vekomaj vpisali v pregovorno bogato avstrijsko glasbeno zakladnico. Jürgens je objavil obširno biografijo, v njej izvemo tudi, da je z desetimi leti hotel v hitlerjugend, ker ga potem učitelji ne bi več smeli pretepati. Pa je dobil zaušnico od nacističnega »vzgojitelja,« ki mu je za vse življenje poškodovala sluh.

Od šansona
 do countryja

Glasbeno pot je začel s petimi leti z orglicami, z osmimi je dobil prvo harmoniko, naučil se je igrati še kitaro, fagot in druge inštrumente, pa seveda klavir. Z 12 leti se je vpisal v glasbeni konservatorij, denar si je služil v lokalih s psevdonimom Udo Bolan. Leta 1950 je za pesem Je t'aime kot najmlajši udeleženec skladateljskega natečaja osvojil prvo nagrado. Kmalu je pisal tudi za tuje pevce, med drugim za Shirley Bassey (Reach for the Stars) in Franka Sinatro (If I Never Sing Another Song) ter Sammyja Davisa Jr. O njegovi vsestranskosti priča nagrada združenja ameriških country pevcev. A ga je uspeh pahnil tudi v globoko krizo, veliko je pil in imel vrsto javnih izpadov: »Bil sem zelo blizu smrti!« piše v avtobiografiji. Spremljal ga je sloves nepopravljivega ženskarja, kar je pripeljalo do ločitve od žene Corrine. Rešila sta ga disciplina in delo. Kot ustvarjalec je bil posebnež, zanimivo, da sta ga nadvse cenila dirigenta Herbert von Karajan, ki je celo hotel, da bi z Dunajskimi filharmoniki igral Gershwinovo Rapsodijo v modrem, in Leonard Bernstein.

Angažiranost in čut za pravičnost

Besedila je pisal sam, mnoga angažirana in socialno kritična. Ni ga premamila nobena modna muha, bil je zvest svojemu slogu in z njim ostal posebnost na nemško govorečem območju, kjer vse do danes ne premorejo kakovostnejše zabavne glasbe. Se je pa zgledoval pri francoskem šansonu, vsebinsko mu je bil blizu kritični Bertold Brecht. Vse do konca je bil družbeno angažiran, ljubil je komorna omizja prijateljev in z njimi ob večerjah rad diskutiral. Iz zadnjega obdobja je veliko pozornosti vzbudil avtobiografski film Mož s fagotom ter njegov prvi in edini muzikal Še nikoli nisem bil v New Yorku. Mnogi so mu zamerili, da se je odselil v Švico, Koroško, ki se mu je zdela preveč zadrta in nacionalistična, pa je redno obiskoval, tudi zaradi brata, znanega slikarja in fotografa Manfreda Bockelmanna, ki mu je posvetil pesem Moj brat slikar. V pogovoru, ne tako dolgo pred smrtjo, je povedal: »Umreš šele takrat, ko ni nikogar več, ki bi se te spomnil!«