V preteklosti se je pod grebenom gorenjskega Ratitovca v Selški dolini kultura najmočneje izražala prav v glasbi. Godci in ljudska glasba iz te doline in obrobja so zarisali kar nekaj smernic, po katerih je šel poznejši povojni razvoj narodno-zabavne glasbe v Sloveniji in tudi preko Karavank, predvsem v nemško govoreče dežele. In zgodilo se je, da se je nekaj somišljenikov iz Podblice in okoliških vasi združilo z namenom nadaljevati, poustvarjati in sveže oživiti tamkajšnjo izredno bogato godčevsko tradicijo. Nadeli so si ime Murnovi godci, pri igranju pa so se oprli na izsledke obsežne raziskave o godčevstvu na južnih pobočjih Jelovice in v Selški dolini, ki se jo je lotil njihov vodja Miha Zupanc. »To, s čimer se Murnovi godci ukvarjamo, je ljudska glasba izpred kakšnih sto let. Gre za glasbo ljudskih množic, za tisto, kar so tedaj ljudje poslušali, na kar so plesali. Četudi je marsikatera skladba že del zgodovine, je ljudska glasba še danes živa, seveda v drugačni obliki, kot je bila pred stoletjem ali dvema,« razodene Miha in nadaljuje: »Glasba, ki jo Murnovi godci igramo in pojemo, je raznovrstna. Smo nekakšna namenska skupina, v njej smo godci in pevci iz bližnjih vasi, ukvarjamo se z različno glasbo, nekateri še vedno radi zaigramo tudi na kakšni svatbi, drugi so bolj doma v klasiki, narodno-zabavni ali rockovski glasbi ali pa igrajo v pihalni godbi. Med nami so tako starejši kot mlajši godci. A se zelo dobro razumemo, nekako enako razmišljamo.«
Zašpilali tako kot nekoč
Kako pa je sploh prišlo do sodelovanja te dokaj pestre glasbene druščine? »Že dobri dve leti se ukvarjam z raziskavo zgodovine godcev na našem koncu Slovenije, a če bi vse ostalo le pri teoriji, to ne bi več imelo takšnega pomena, zato smo dejali, da bomo še zašpilali tako, kot je to nekdaj bilo. Sam seveda ne morem zaigrati na vsa ta glasbila, zato sem k sodelovanju povabil še prave prijatelje. Vsi v zasedbi smo namreč iz nekdanjih godčevskih družin. In tako se je začelo,« odgovarja Miha. Hitro smo izdali tudi prvo zgoščenko. Ta selške viže je njen naslov, na njej pa sta kar dva ducata skladb. Pristop in način igranja te glasbe je nekaj precej drugačnega, kot je igranje narodno-zabavne glasbe. »Ta glasba zahteva drugačen način igranja na ta glasbila in upamo, da nam je kot posebnost na tej zgoščenki uspelo tudi ritem predstaviti takšen, kot je bil nekdaj, torej ohraniti še nekaj ritmičnih napak,« razloži sogovornik in na vprašanje, kakšen je bil vpliv takšne glasbe, tudi igranje selških ljudskih godcev, na razvoj naše narodno-zabavne glasbe, odgovori: »Poleg godcev in viž od drugod pa tudi vplivov takratne popularne zabavne glasbe in jazza so bile viže in predvsem sestavi iz Selške doline, kvarteti s harmoniko, klarinetom, trobento in basom, verjetno tudi navdih za utemeljitelja, ustanovitelja narodno-zabavne glasbe v Sloveniji, Slavka in Vilka Avsenika. Slavko se je namreč zgledoval tudi po dveh zelo dobrih godcih, ki sta bila iz naših krajev. To sta bila Klemanov Tone po domače, sicer Tone Štular, in še Janez Rihtaršič, ki so ga klicali Godina in je bil znan od Jesenic do Ljubljane. Pri njiju je slišal zgradbo skladb, melos, ritem, slog … In nadgradnja tega je danes narodno-zabavna glasba. Pri tem pa ima verjetno največ zaslug prav Vilko, ki je naredil mojstrske priredbe, v viže je vključil petje … Z napevi, ki jih je zložil Slavko, sta tako ustvarila glasbo, ki je po mojem mnenju še vedno ena najbolj izvirnih avtorskih glasb v Sloveniji. Kar se z narodno-zabavno glasbo dogaja v zadnjih desetletjih, pa je povsem druga zgodba …«
Švebov Johan poseben mandeljc
Zanimalo nas je še, kje so dobili vsa ta glasbila, ki so tudi dokaj nenavadna za današnji čas – krilovko, Es-klarinet pa harmoniko, ki je menda ena najstarejših na Slovenskem, v zasedbi imate tudi trobento, citre, orglice pa violino? »Vsi smo doma iz godčevskih družin in na podstrešjih je bilo shranjenih še kar nekaj starih glasbil, obnovili smo jih in osvežili in še malo porihtali. Terjajo pa ta glasbila kar mojstrstvo v igranju, saj niso tako tehnično izpopolnjena kot današnja. Stara so namreč tudi po sto let in več,« razloži Miha in doda, da ima za to, da je glasba iz Selške doline ostala ohranjena do danes, velike zasluge Švebov Johan (1866–1940), ki se je preživljal le z godčevstvom. Tudi njegovo delo je Miha raziskal. »Večina ljudskih godcev nekdaj ni poznala not, ker so pač bili samouki, Švebov Johan pa je bil poseben mandeljc, zelo glasbeno izobražen, kar lahko vidimo iz njegovih notnih rokopisov, kjer je pisal note predvsem za Es-klarinet pa za krilovko in pumpardon oziroma tubo. Le za harmoniko ni bilo not. In bil je najbolj vpliven godec v Selški dolini, saj je bilo njegovo znanje zgled tedanjim pa tudi kasnejšim rodovom tamkajšnjih ljudskih godcev. In pri njem so se mnogi tudi učili, recimo moj stari oče. Poučeval je ne le igranje na različna glasbila, temveč tudi branje in pisanje not,« obrazloži Miha še del svojega raziskovanja. In kakšni so bili godci nekdaj in kakšni so danes? »Ta pravi godec bo godec tudi sam zase, za svojo dušo pa tudi za denar, seve, če pa mu ne bodo plačali, bo vseeno godel, četudi bo hkrati tudi godrnjal …«