Musliman Cat z Dunaja po 40 letih kmalu v ZDA

V četrtek je dunajska Stadthalle gostila Stevena Demetra Georgiouja, danes znanega po umetniškem imenu Yusuf Islam, nekoč pa Cat Stevens. V Angliji rojeni glasbenik je pred 4500-glavim občinstvom zaigral izbor svojih največjih uspešnic v povezavi z bolj blues folkrock orientirano aktualno ploščo Tell 'Em I'm Gone, ki je izšla konec oktobra. Pri sosedih se je ustavil v sklopu svetovne turneje, ki vključuje devet nastopov po Evropi in šest po Združenih državah, kjer je imel svojo zadnjo turnejo leta 1976.

To niti ne preseneča, če se spomnimo vrste nevšečnosti, ki jih je imel z administracijo ZDA zaradi islamske vere. Čeprav je izdatno obsodil napad na Svetovni trgovinski center 11. septembra 2001, so ga ameriški obveščevalci dali na seznam nezaželenih oseb. Leta 2004 je z letalom potoval iz Londona v Washington, kjer se je nameraval srečati z Dolly Parton, ki je želela narediti priredbo ene njegovih skladb (pred tem je že prepevala skladbo Peace Train). Med poletom so njegovo letalo preusmerili v Bangor, zvezna država Maine, in ga pridržali. Na koncu so mu zavrnili vstop v Združene države, ker naj bi imel zveze s potencialnimi teroristi – nekaj podobnega se mu je zgodilo že v Izraelu. Po vrnitvi domov je britanska diplomacija izdatno protestirala in na koncu je obveljala verzija, da so zamenjali identitete zaradi napačnega črkovanja njegovega imena. Istega leta je o tej neljubi prigodi napisal skladbo Boots and Sand in jo posnel poleti 2008 – na njej gosti Paula McCartneyja, Dolly Parton in Terryja Sylvestra.

Kakor koli, Američani se lahko pripravijo na izjemen koncert, ki bo navdušil tako nostalgike kot ljubitelje bolj odločnih kitarskih prijemov. Nastop je začel s skladbo Peace Train Blues, potem ko je izstopil iz zanimive kulise – zapuščene železniške postaje. Sledila je premišljena mešanica zimzelenih uspešnic, kot so Here Comes My Baby, Moonshadow, Where Do the Children Play?, Morning Has Broken, The First Cut Is the Deepest, I Love My Dog, Oh Very Young, Sad Lisa, Father and Son, ter skladb z novega albuma, kot so I Was Raised in Babylon, priredba Reedove klasike Big Boss Man, Dying to Live Edgarja Winterja, Gold Digger, priredbo skladbe The Devil Came From Kansas in druge.

Občinstvo je bilo kljub nekoliko zadržanemu in umirjenemu začetku koncerta, ki je po eni uri postregel s polurnim odmorom in nato še z dobro uro glasbe, kmalu začelo prepevati ob največjih uspešnicah in navdušeno vzklikati. Yusuf in spremljevalna skupina, ki je sprva delovala nekoliko v krču, so se začeli sproščati, na koncu pa so vidno uživali na odru.

Pri novih skladbah je obdržal aranžmaje in zvok, ki jih je za ploščo Tell 'Em I'm Gone zasnoval sloviti Rick Rubin. Njegovo najmočnejše orožje je še vedno močan žameten glas, ki se očitno brez napora sprehaja čez zavidljivo oddaljene tone. Za spoznanje manj domiselni so bili aranžmaji starejših skladb, še posebno Morning Has Broken, ki so ji spremenili lego, da bi se bolje skladala z njegovo novo glasbeno postavitvijo, a je izgubila precej šarma. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi s Sad Lisa, ki jo je odigral na klaviature ob spremljavi všečnih, a nepotrebnih elektronskih zvokov. Je pa popravil vtis z iskrenim, malone otroškim uživanjem na odru. Nastop je iz prvih vrst spremljala tudi njegova družina – pošalil se je, da ne sme zapeti skladbe Hard Headed Woman, ker ima ženo v občinstvu. No, na koncu jo je na željo poslušalcev vendarle odigral solo s kitaro, ker je skupina ni poznala. To je bil tudi čustveni vrhunec koncerta v drugem bisu, ko so ljudje v dvorani vstali s sedežev in se nagnetli pod odrom.

Razveseljivo je, da je Yusuf 66 letom navkljub še vedno v odlični telesni in ustvarjalni formi. Upamo lahko, da se bo kmalu ponudila priložnost in bo zaigral tudi slovenskemu občinstvu.