Mojstra delta bluesa so odkrili na ulici

V sklopu letošnje izdaje Blues festivala Postojnska jama je minuli četrtek v Jamskem dvorcu nastopil velikan akustičnega bluesa Corey Harris. To je tisti glasbenik, ki je svetovno javnost pritegnil kot protagonist dokumentarca o bluesu Feel Like Going Home (2003.) pod režisersko taktirko Martina Scorseseja. Med snemanjem odpotuje tudi v Mali, kjer se sreča z legendarnim Alijem Farko Tourejem, s katerim pozneje posname odmeven album Mississippi to Mali, ki je svojevrstna fuzija bluesa in elementarne Tourejeve glasbe.

Vsaka kitara je lahko blues kitara

Corey je izobražen in duhovno bogat glasbenik, ki ne stremi k slavi za vsako ceno. Tako ga ne bomo ujeli na radarju, če bomo iskali zgolj prodajo, vendar se bo njegovo ime pojavilo vsakič, ko bomo govorili s poznavalcem bluesa, še posebno če bo beseda nanesla na akustični delta blues. Prav zaradi tega je bil njegov nastop v Postojni izjemna priložnost, da se pred koncertom pogovorimo z izjemnim glasbenim virtuozom, ki je letos dopolnil komaj 47 let. Igral je predvsem priredbe zimzelenih klasikov, kot so Son House, Charley Patton in Blind Willie Johnson. »Moj oče je umrl, ko sem bil še majhen. Očimova družina je bila zelo glasbena, igrali so gospel, jazz in rnb. Na družinskih srečanjih je bilo nekaj povsem normalnega, da so peli in igrali. To je bil moj navdih. Moja sestrična je igrala s Steviejem Wonderjem, njen mož je igral klavir za Whitney Houston. Tako sem že zgodaj spoznal glasbo.« Corey se je že kot otrok naučil igrati različna glasbila, potem pa mu je pri 12 letih mama kupila prvo kitaro. »Spominjam se, bila je yamaha. Kitaro, na kateri bom igral nocoj, sem kupil na nekem glasbenem festivalu v Severni Karolini. Tam je imel neki manj znani izdelovalec kitar svoj šotor. Preskusil sem več različnih, ena mi je bila posebno všeč, dal mi je dobro ponudbo in sem jo kupil. Sicer sem ljubitelj Gibsonovih kitar, akustičnih in električnih. Kitare martin imajo za moj okus pretanek vrat. Treba je vedeti, da je vsaka kitara lahko blues kitara.«

Koristna francoščina

Svojčas je živel v Kamerunu, kjer je veliko igral kitaro in resno razmišljal, da se ne bi vrnil v Združene države. Premislil si je, ko je v sklopu projekta Teach for America odpotoval v Luisiano in učil otroke iz revnih okolij. »To je bilo blizu New Orleansa. Ob vikendih in prostih dneh sem se večkrat odpeljal tja in igral na ulici. V tem sem zelo užival. Ljudje so hoteli kupiti mojo glasbo, zato sem je nekaj posnel pri prijatelju, ki je imel majhen hišni studio na štiri kanale.« Prav na ulici ga je opazil glasbeni novinar in producent Larry Hoffman in mu pomagal posneti prve prave demo posnetke in navezati stike z založbo Aligator records, ki ga je tudi sprejela. Tako je izšel njegov razmeroma odmeven prvenec Between Midnight and Day (1995.). Zelo verjetno je prav ta plošča zaslužna, da je njegovega menedžerja poklical Samuel D. Pollard, producent Scorsesejevega dokumentarca, ki je delal na terenu. Vedno je bil zraven, skrbel je za vse. »Verjetno so me odkrili tako, da so šli v prodajalno plošč in kupili nekaj posnetkov. Pred začetkom snemanja niso vedeli veliko o bluesu, niso poznali sodobnih glasbenikov. Verjetno so poslušali moj cede in sem jim bil všeč. Nato so ugotovili, da govorim francosko. Potrebovali so nekoga, ki jim bo prevajal,« pravi Harris. Leto po snemanju dokumentarca se je vrnil v Mali in s Tourejem posnel ploščo, ki je izšla skoraj hkrati kot dokumentarec.

Le na televiziji

»Zanimivo je, da v Združenih državah dokumentarec ni bil tako odmeven kot v Evropi. Tam so ga predvajali le na televiziji, v Evropi pa tudi v kinematografih. Prav zaradi tega sem bil v Evropi celo bolj prepoznaven kot doma.« Danes ima Corey za seboj vrsto glasbenih sodelovanj z velikani, kot sta B. B. King in Otha Turner. Izdal je že 17 studijskih albumov, zadnje čase se izdatneje posveča tudi reggaeju. »Ne sledim sodobni blues sceni, veliko nove glasbe mi ne ustreza, vse te glasne kitare, rock, to zame nima duše. Odraščal sem ob poslušanju bluesa starega kova, kot so ga igrali B. B. King, Z. Z. Hill ali Lightnin' Hopkins, to je zame blues. Seveda pa uživam ob poslušanju glasbenikov, kot so Marquise Knox, ki je zelo dober, Guy Davis, Alvin Youngblood Hart, Eric Bibb, Keb Mo, Carolina Chocolate Drops, potem je tukaj mladi Jerron Paxton, ki igra akustični blues. Toliko ljudi zdaj igra blues, da težko sledim.« Omeniti velja, da bo Alvin Youngblood Hart nastopil na Blues festivalu Postojnska jama 26. maja, česar ne smete zamuditi. »V Evropi imate tradicijo glasbenih recitalov, kar vpliva na to, kako Evropejci sprejemate glasbo. V Ameriki je med nastopi bolj divje, če je občinstvu glasba všeč. V Evropi redkeje vreščijo, sedijo in te poslušajo. Na koncu ploskajo. Številni gospel in blues glasbeniki, s katerimi sem se pogovarjal, so mi povedali, da med nastopom niso vedeli, ali je Evropejcem všeč njihova glasba, ker je bil odziv tako drugačen. Po mojem Evropejci spoštujejo glasbo in ne želijo motiti nastopa. Imajo koncept ločitve med nastopajočim in občinstvom, v Ameriki ta ni toliko izražen, v Afriki pa je občinstvo del nastopa, ni meje.« Corey trenutno pripravlja nov album, ki bi ga rad izdal do konca leta.