Mladi Wrong Moose 
odmeva z gramofona

Če bi morali izbrati, katera mlada skupina je najbolj zaznamovala letošnje leto, potem bi se odločili za ljubljanski kolektiv Wrong Moose, ki je konec februarja izdal svoj prvenec Silence That Roars. To je izključno vinilna izdaja v samozaložbi z desetimi skladbami (te so seveda dostopne tudi v digitalni obliki), vključno s prvim istoimenskim singlom Silence That Roars, za katerega so posneli animirani video.

Skupina je pritegnila našo pozornost s svojo neustavljivo energijo in izvirnostjo ter izjemno produkcijo, pod katero se je podpisal Peter Dekleva. Njihova glasba je izjemno udarna, brezkompromisna in predvsem samosvoja. Če bomo iskali namenske všečnosti ali si poskušali laskati, da lahko predvidimo, kaj bo sledilo, se bomo pošteno ušteli. Wrong Moose ni zasedba, ki bi privolila v kompromise, tega jim ni treba delati tudi zaradi tehničnega obvladanja glasbil, uigranosti in razumevanja glasbe kot celote, kar pri mladih zasedbah še posebno pogrešamo.

Wrong Moose so do izida prvenca delovali približno pet let, vse od jeseni 2010, ko so začeli vaditi v kleti v Novih Jaršah in prvič nastopati. »Naš prvi koncert je bil sodelovanje na festivalu MAKfest marca 2011 na Metelkovi v Menzi pri Koritu,« nam je zaupal Aljaž Vesel. »Po letu piljenja zvoka in ustvarjanju lastnega glasbenega izraza smo se prijavili na natečaj Šourock, za katerega se je izkazalo, da poteka v Mariboru. Po uspešnih kvalifikacijah smo začeli vsaj enkrat na mesec igrati v Mariboru, saj so bili koncerti posledica zmage na natečaju. Vzporedno smo se prijavili še na mednarodni natečaj Newcomer v Gradcu, kjer smo po dveh uspešnih koncertih v dvorani Orpheum zasedli 5. mesto. Lahko rečemo, da je bilo leto 2012 v znamenju mariborsko-štajerskih koncertov. Redno koncertiranje je vplivalo na nadaljnje oblikovanje komadov in predvsem na dinamiko benda. S pridobljenimi sredstvi na natečaju Šourock smo se odločili posneti prvenec. V nasprotju z večino drugih mladih bendov smo imeli srečo, da smo zmagali na natečaju in s tem pridobili sredstva, da smo lahko posneli plato tako, kot smo si jo želeli. Naša glavna želja je bila sodelovanje s producentom, ki bi nas razumel kot bend in nam iz naše glasbe pomagal narediti celosten in kakovosten izdelek. Mladim bendom je danes največji izziv dobiti koncerte in predstaviti glasbo čim širšemu krogu ljudi. Če si čisto nepoznan in nov na sceni, te skoraj nihče ne povoha. Mi smo videli priložnost v natečajih, katerih namen je, da predstavijo publiki novosti na sceni.«

V živo

Aljaž nam je zaupal, da je bila celotna plošča posneta v živo, kar se tudi sliši, saj so želeli ujeti in posredovati energijo, ki jo imajo na odru. »Naknadno so bili posneti vokali, gospod megafon in nekateri dodatni inštrumenti, pri čemer velja izpostaviti gostujočo trobento Domna Graceja z mehiškim solom v komadu Bandit.«

Snemanje glasbil se je odvijalo v kleti gradu Kodeljevo julija 2013 in trajalo dva tedna, za mastering pa je poskrbel Anej Kočevar. »Vzporedno z nastajanjem albuma se je kalila tudi vizualna podoba plošče, ki smo jo zaupali perspektivni mladi slovenski oblikovalki Anji Delbello (AA). Tudi ona je hodila na vaje in zvočno izkušnjo naše glasbe prevedla v vizualni jezik. Ovitek plošče se je uvrstil med najboljših pet podob albumov na natečaju festivala Tresk leta 2015.«

Skladbe skupine Wrong Moose veliko pridobijo tudi zaradi zanimivega in močnega vokala, sicer pa bi morali vse člane skupine pohvaliti, saj gre za enovito celoto, prav vsak doprinese manjkajoči košček k mozaiku. »Skladbe so nastale v različnih obdobjih našega delovanja – od čistega začetka (High Heels, Dark Chills), nekatere pa smo dokončali med snemanjem (There's No Clockwork in This Orange). Naša glasba sicer najpogosteje nastaja na vajah v obliki dolgih skupnih improvizacij, ki jih po navadi posnamemo kar z mobilnim telefonom. Pozneje te posnetke poslušamo in zanimivi deli postanejo zametki novih komadov. Skladba The Swamp je denimo direkten telefonski (nokia) posnetek, narejen na eni izmed vaj.«

Zanimivo je, da so se odločili album izdati na vinilu kot edinem fizičnem nosilcu, kar je pri nas še vedno prej izjema kot pravilo. »Želeli smo imeti fizično izdajo, po kateri so nas na koncertih ljudje najbolj spraševali. Za vinil smo se odločili zaradi njegove vnovične popularizacije med ljubitelji glasbe in zbirateljske vrednosti – lepo oblikovan ovitek vedno spada na police vaše dnevne sobe. Ker pa se glasbo dandanes posluša skoraj izključno digitalno, smo album izdali tudi na digitalnih platformah (Bandcamp, iTunes in Apple Music, Spotify, Deezer). Vsak kupec vinilke dobi zraven brezplačno tudi digitalni izvod plošče. Ko pa crknejo vsi strežniki, boste še vedno lahko poslušali našo glasbo na gramofonu,« je sklenil Aljaž.