»Mi smo iz Liboj!« poje 
ansambel Mira Klinca

Do domačije Mira Klinca, hkrati tudi sedeža ansambla, ki se imenuje po njem, vodi strma in vijugasta cesta. Neokrnjena narava na obeh straneh ceste poskrbi za vedro razpoloženje, mestni vrvež je v trenutku preteklost, in ko sedeš za mizo pod brajdo pri njegovi hiši, je to drug, skorajda pravljičen svet. Miro je vesel obiskov, prav tako njegove tri mačke in pasji prijatelj, ki pod mizo hladnokrvno nadzoruje dogajanje. Še kozarček rdečega vina, pridelanega iz njegovih samorodnih, neškropljenih trt, in pogovor steče. »Sedež našega ansambla je tu, v Libojah, tu sem namreč doma in tu imamo vaje in se vsak teden srečujemo. In takšen je tudi naslov naše nove zgoščenke, Mi smo iz Liboj. V zasedbi so poleg moje žene Milene, ki že 28 let prepeva z menoj, ter hčerke Marine še trobentač Dejan Podbregar, klarinetist Jože Belej, kitarist Gregor Rakovnik ter kontrabasist, pozavnist in baritonist David Kaič. Ta zasedba je nedavno izdala novo zgoščenko, na kateri je tudi veliko novih priredb starih skladb.« Življenje v neokrnjeni naravi je nekaj, o čemer lahko mnogi le sanjajo. »Doma imamo tri mačke in ovčarja, imeli smo tudi dva papagaja, a sta odletela neznano kam. Sosed ima čredo ovac, in prav nič me ne moti, ko se zaderejo, pa jih včasih malo nahranim, potem pa se derejo že, ko me vidijo. Ampak meni je to v veselje, živali imam izjemno rad, same si ne morejo pomagati, zato so potrebne še nekoliko več naše pozornosti.«

Kako pa nastaja vaša glasba in koliko danes, ko za veseljačenja niso najboljši časi, še nastopate? »Besedila za naš ansambel piše več ljudi. Tone Gaberšek, hudomušne, ker vem, kaj mi leži, napišem sam, precej pa so jih zložili še Ivan Sivec, Branko Zupanc iz Celja, Tadeja Rodošek in Vera Šolinc. Nastopov seveda ni toliko, kot jih je bilo nekdaj, kriza se zelo pozna, a na vso srečo ima vsak naš član svojo službo, tako da od godčevstva nismo odvisni. Sicer pa stanje v tej državi ni ravno spodbudno, služb ni, a upamo, da se bodo stari časi nekoč le povrnili, da ne bo vse zamrlo, da se bodo glasbene vrednote ohranile. Je pa ansamblov narodnozabavne glasbe pri nas vse več, samo v naši okolici jih je več kot 40.«

Kakšna pa je kakovost njihovega igranja in petja? »Všeč mi je, da se z glasbo pri nas ukvarja veliko ljudi, da se s tem tudi izobražujejo, in to ne le glasbeniki, temveč tudi poslušalci. Frajtonarica je postala naše ljudsko glasbilo, s temi dodatnimi gumbi je nanjo mogoče zaigrati še precej več kot včasih. To, da igrajo, je v redu, in podpiram tiste ansamble, ki imajo nekakšen svoj slog, gredo svojo pot, so pa tudi takšni, ki zgolj oponašajo druge.«

Kje je meja je naslov ene izmed 20 skladb na novi zgoščenki ansambla in Miru se zdi njena zgodovina še kako zanimiva: »Skladbo sem posvetil nekemu vaškemu posebnežu, ki je včasih vsak dan hodil k naši družini na kakšen šnopček, tudi pomagal je pri delu, nihče pa ni vedel, da zna tudi zelo dobro igrati na harmoniko. Nekega večera ga je malce bolj srknil pa je kar odprl omaro in iz nje vzel harmoniko. Dejal sem mu, naj jo pusti pri miru, a ko sem videl, kako si jo je povsem pravilno oprtal, sem počakal, nato pa je izjemno lepo zaigral. Nihče v okolici ni vedel, da sploh zna igrati! In potem sem izvedel, da je moški v mladih letih nekaj prijemov pokazal tudi Lojzetu Slaku in Niku Zajcu, s katerima se je videval v Ljubljani. Bil je imeniten glasbenik in velik poštenjak, po petnajstih letih, odkar ga ni več med nami, pa sem mu posvetil pesem s tem naslovom.« A z Mirom je tesno povezan tudi veseljak Klobasekov Pepi, večni dobrovoljček, ki da ljudem na nastopih tudi kakšen koristen nasvet, jim kakšno hudomušno pove in še celo kaj zaigra. »Ko se je ta lik pred skoraj 15 leti pojavil na naših nastopih, si nismo mislili, da se bo tako dobro prijel, še bolj zanimivo pa je, da ko pridemo z ansamblom na kakšen nastop, se takoj najde kdo, ki vpraša, ali imamo tudi tistega Pepija s seboj!«