Dvajsetega januarja se je v 70. letu starosti poslovil pionir elektronske glasbe in ustanovni član svetovno znane zasedbe Tangerine Dream Edgar Froese. Gre za enega najbolj vplivnih nemških bendov, ki je močno zaznamoval svetovno glasbeno sceno vse od ustanovitve leta 1967. »Edgar Froese je nenadoma in nepričakovano umrl zaradi posledic pljučne embolije na Dunaju,« so zapisali na spletni strani skupine in dodali njegovo znano misel: »Smrt ne obstaja, obstaja le menjava kozmičnega domačega naslova.«
Stalnica ostajal le Froese
Skupina Tangerine Dream je bila ustanovljena v Berlinu in je pogosto spremenila postavo, stalnica je ostajal le Froese. Njihove prve plošče, ki so izhajale konec 60. in v začetku 70. let, so bile del razširjenega nemškega glasbenega gibanja Krautrock, kamor lahko uvrščamo zasedbe, kot so Kraftwerk, Neu! in Popol Vuh. Skupina Tangerine Dream je nekoliko izstopala iz urbanega glasbenega pristopa svojih kolegov in namesto tega stavila na bolj kozmične in zasanjane zvočne krajine. Recimo, albuma Phaedra (1974.) in Rubycon (1975.) veljata za temeljni deli ambientalne elektronske glasbe. Zanimivo je, da niso nikoli dosegli velikih uspehov na glasbenih lestvicah, temveč so veljali za ljubljence glasbenih sladokuscev – med drugimi so pritegnili pozornost režiserja Williama Friedkina (Eksorcist), ki je njihovo glasbo uporabil za film Sorcerer (1977.). Pozneje so večkrat sodelovali s Hollywoodom, mlajši generaciji pa so se približali, ko so z glasbo obogatili serijo igric Grand Theft Auto.
Skupina je v bogati karieri izdala več kot 100 albumov, prvenec je Electronic Meditaton (1970.), na katerem sodeluje legenda elektronske glasbe Klaus Schulz, in vrsto solističnih plošč. Njihovo glasbo marsikdo označuje za vesoljsko, galaktično, meditacijsko in še kateri izraz bi lahko našli. Na vsak način so ponudili zelo svojevrsten in nov pristop do glasbe, sestave skladb in pristopa k živim nastopom. Posluževali so se vrste glasbil, najbolj izraziti so bili sintetizatorji zvoka, manjkale pa niso niti kitare, električne orgle, flavte in druga glasbila. Zanimivo je, da je za skupino veljalo, da je treba njihovo glasbo poslušati na cedeju, ne na vinilkah, kar naj bi se ohranilo vse do danes, ko se analogni zvočni zapisi vračajo v velikem slogu. Ne nazadnje je tudi Edgar v intervjujih večkrat razkril, da prodajo več cedejev kot vinilnih plošč. »Resnica je, da Nemci nimajo korenin v rock glasbi,« je nekoč dejal Edgar. »Številni sodržavljani se s tem ne bi strinjali. Rock glasba je občutek, ki ga moraš imeti, moraš z njim odraščati. Če si se v Nemčiji rodil v 40., 50. ali 60., nisi mogel odraščati obdan z glasbo. To preprosto ni bilo mogoče. Poslušali smo le lahkotno glasbo. Prav zaradi tega se poskušajo nemške skupine, tako kot smo se mi, znajti, uveljaviti na trgu pogosto skozi bližnjice. Poskušamo najti nekaj, kar ni rock'n'roll, a mu je podobno. V 60. in 70. smo poskušali vključevati vplive Zahodne obale, na primer Greateful Dead, West Coast Pop Art Experimental Band, takšne stvari. Pa tudi zgodnjega Franka Zappo, Fugse, ne nazadnje tudi vse skupine, ki so nastopile na Woodstocku. Vsi smo jih poskušali posnemati, ne da bi se zavedali, da jih nikoli ne bomo mogli skopirati. Tega preprosto nismo imeli v glavah. Spominjam se, ko sem prvič doživel Hendrixa na odru v Evropi. Igral je le en ton, pa mi ni bilo jasno, od kod prihaja. To je to!«
V zadnjih letih se je skupina, ki je ohranjala široko bazo oboževalcev, spremenila v glasbeni orientaciji, potem ko se ji je pridružil Edgarjev sin Jerome – objeli so bolj ambientalen, newageevski zvok, a kljub temu ohranili prepoznavni elektronski pečat. Tik pred smrtjo je Edgar končal 500 strani dolgo avtobiografijo Tangerine Dream – Force Majeure – 1967–2014.
