Med iskrenimi ljudmi: najboljša Oto in Nuša

Pred dobrim tednom je minila 50. izvedba Slovenske popevke, na kateri je po izboru žirije slavil Matevž Šalehar - Hamo s skladbo Ti prihajaš. Zaradi uglednega jubileja se je prireditev preselila v prenovljeno ljubljansko Opero. To se je izkazalo za odlično odločitev, saj popevke v imenitnem ozračju operne dvorane pred občinstvom zvenijo povsem drugače kot v studiu ter v vedno enakih in dolgočasnih režiserskih rezih.

Dobri stari časi

V Slovencih še vedno živi mit o zlatih letih popevke, ko so skladbe nastajale tako, kot bi morale še danes. »Glasbo so ustvarili skladatelji, besedila so pisali pesniki, peli pa so jih pravi pevci,« nam je pred časom zaupal Jure Robežnik, legenda slovenske popevke, izjemni skladatelj in aranžer, ki se je podpisal pod več kot 150 skladb, med katerimi so tudi številne zimzelene: Pegasto dekle, Maja z biseri, Ljubljančanke, Orion, Na vrhu nebotičnika, Vrtiljak in Lastovka. »Sodobni pristop do glasbe je naklonjen predvsem količini, kakovost pa trpi, kar dokazuje tudi format MP3, ki glasbo na račun priročnejšega in hitrejšega prenosa digitalnega zapisa oropa širine. Danes številni avtorji sami napišejo besedila in ustvarjajo glasbo, skladbo nato tudi odigrajo in jo posnamejo v domačem studiu. Moja generacija je bila vajena, da je imela na razpolago velik orkester. Danes ga je težko dobiti, da bi lahko snemali kaj novega. Glasba se danes drugače producira, jaz pa se na tiste šravfe ne spoznam.«

Seveda živimo v drugačnih časih, tehnologija je marsikaj olajšala, vendar nadarjenosti in ustvarjalnosti ne more nadomestiti. Pogledom gospoda Robežnika lahko le pritrdimo, obenem pa bi se veljalo za korak umakniti in dati priložnost mladim, da se dokažejo. O trenutnem stanju slovenske popevke smo povprašali tudi Matevža Šaleharja: »Vso glasbo sveta lahko ta trenutek primerjam z jogurtom. Nekoč si lahko v trgovini kupil samo kakovosten jogurt, zadnje čase si lahko privoščimo le še pikčaste in črtkane ponaredke. Še vedno jemo jogurt, le da je brez okusa in s kupom nepotrebnih aditivov. Problem je v tem, da je tisti kakovostni še vedno na polici, samo trg nas je tako hudičevo skvaril, da nam je postalo vseeno. Občutim strastno željo po dobrem jogurtu.«

Skeleti v omari

Vsi, ki Slovensko popevko spremljamo že vrsto let, smo opazili, da se na odru in v tistih oklepajih pod naslovi skladb ves čas ponavljajo ista imena. Tako pač je, mušice vedno rojijo nad toplo klobaso, ne glede na to, ali jo posipamo z bleščicami. Temu primerno so zašiljeni tudi komolci okoli popevke, ki je bojda sproducirala tudi vsem znano slovensko anomalijo, ki aranžmaje skladb enači z avtorstvom besedila in glasbe ter tako odpira vrata k bajnim zaslužkom vsem tistim, ki so aranžmaje ustvarili, četudi so to delali po službeni dolžnosti in s plačo narodne medijske ustanove. 
Ste že pogledali seznam skladb na albumu Zlati jubilej Slovenske popevke v izdaji Založbe kaset in plošč RTV Slovenija? Kakor koli, zlati časi Slovenske popevke so v lastni izoliranosti in ekskluzivnosti pozabili na vzgajanje občinstva. Ne preseneča, da se izbor občinstva tako zelo razlikuje od izbora strokovne komisije. Ljudje očitno ne glasujejo za skladbo, temveč za izvajalca, ki je najbolj popularen. S tem nas obsojajo na vedno iste obraze in interpretacije. Vesoljna Slovenija bi najverjetneje prenesla, če bi ves večer na odru stal le en izvajalec, ki bi prepeval na vso moč – po modelu bi to morala biti simpatična in navidezno skromna ženska z materinsko avro in dekoltejem, nad katerim se napenjajo vratne žile v oporo visokim tonom, ki stokajo o neuslišani ljubezni. Takšna je slovenska duša – ko smo najbolj srečni, si zapojemo eno žalostno.

Kdo je zmagal?

Letošnja izvedba popevke je bila svojevrstna mešanica dobrih starih časov in mladih obrazov. Tekmovalne skladbe bi lahko bile bolj raznolike in ustvarjalne, vendar je bila raven slišanega kljub temu zadovoljiva in na trenutke navdušujoča – simpatična skladba Marka Gregoriča z naslovom Zgoraj brez v izvedbi Katarine Male si je priborila nagrado za najboljše besedilo. Spremljali smo tudi enega boljših nastopov Lee Sirk, ki si je s skladbo Čudovit je svet prislužila nagrado za najboljšo interpretacijo. Odlično se je odrezala tudi Iva Stanič s skladbo Ko te ni, ki bi si zaslužila več pozornosti. Ne pozabimo omeniti zmagovalne skladbe po izboru občinstva, ki je po pričakovanjih ustoličilo skladbo z naslovom Naj nama sodi le nebo v izvedbi medijskih komandosov – Nuše Derenda in Marka Vozlja. Zmagovalna pesem po izboru žirije in zmagovalna skladba v celoti pa je bila že omenjena Ti prihajaš Matevža Šaleharja. Zgodil se je zanimiv obrat, saj sta bila v večini medijev kot absolutna zmagovalca predstavljena Nuša in Marko. Njuna fotografija se je šopirila v večini člankov, medtem ko se je ime pravega zmagovalca pojavilo skoraj mimogrede. Očitno se je domača medijska srenja odločila, da pravi zmagovalec ni dovolj zanimiv, in se raje obrnila k ljudstvu, ga potrepljala po ramenu in se mu dobrikala. To je zelo grdo, skrb vzbujajoče in krivično. Zmagovalca Slovenske popevke bi veljalo častiti in ga sprejeti. Ne nazadnje je nastopil z domiselno skladbo in jo najbolje izvedel, poleg tega pa tudi njegov glas odstopa od enoličnosti učenega solo petja.

Pod do uspeha

»Na popevko sem bil povabljen in posledično je bila tudi skladba Ti prihajaš ustvarjena za njen oder. Veseli me, da sem bil kot avtor glasbe sposoben za hip izstopiti iz rockerske poze in razmišljati bolj popevkarsko, potem pa ji v vokalnem smislu vrniti svojo dušo. Priznam, da nisem bil povsem prepričan, ali mi bo to uspelo, potem pa je v igro stopil še Aleš Avbelj, avtor aranžmaja, in dobili smo zmagovalno kombinacijo,« nam je zaupal Šalehar. »Mogoče smo avtorji premalo usmerjeni v izumljanje novih smernic in smo, kar se tiče popevke, preveč zvesti starim. Bistvo popevke je lahkotna poslušljivost, vendar to lahko dosežeš na tisoč načinov. Mislim, da bo popevka preživela mene in še marsikoga, zagotovo pa bo za to potrebovala veliko inovativnosti.« Za to pa je najboljši prepih, čim več novih obrazov in avtorjev. Problem slovenske medijske slike je v tem, da novi obrazi zahtevajo določeno stopnjo angažiranosti, nič preveč napornega – novinarji se morajo malce pozanimati, telefonirati, poslati kakšno elektronsko sporočilo ali pa vsaj obiskati spletno stran izvajalca. Tovrstnim presežkom se lahko elegantno izognejo, če pokličejo enega izmed izvajalcev, ki je že spravljen v imeniku njihovega mobilnika. Najraje bi se z njim sestali v katerem imenitnem kafiču sredi mesta, kjer bi jih v izbrani družbi videlo čim več ljudi.

Matevž Šalehar ne prihaja iz popevkarskih vod, po duši je rocker, s svojo skupino Tribute2Love pa izvaja svojevrsten konglomerat bluesa, rocka in soula. Te glasbe siceršnji spremljevalci popevke ne poznajo najbolje, zato so ob njegovi zmagi nekoliko negotovi. Je pa res, da je znan in uveljavljen televizijski obraz, ki pogosto gostuje v različnih oddajah.

Kam pa zdaj?

Koncept letošnje prireditve obljublja odločen korak v pravo smer. Še posebno razveseljivo je zavidljivo število mladih izvajalcev. Seveda bi bili bolj veseli, če bi se na seznamu sodelujočih pojavilo tudi več novih avtorjev, ne nazadnje je prav raznolikost gonilo evolucije in najboljša možna garancija za zdravo in plodovito življenje. Zmaga Matevža Šaleharja je pokazala, da se strokovna komisija zaveda pomena vsebinske in žanrske prevetritve prireditve. Največji oboževalci Slovenske popevke se bodo morali sprijazniti, da se časi spreminjajo, in se odpreti novim vsebinam. Presenečeni bi bili, koliko užitkov lahko prinese priznanje novemu obrazu.