Ideje izpod odeje je bil naslov albuma, ki ga je Andrej Šifrer, nadarjeni gorenjski pobalin, izdal pred dobrimi tremi desetletji, leta 1981, in ga prodal v kar 100.000 izvodih. Številka, ki še vedno in kar naprej zbuja skorajda strahospoštovanje, in hkrati Andreja, ki je 1. maja dopolnil šestdeset let, uvršča med večno sijoče zvezde stalnice na slovenskem estradnem nebu. Nič čudnega, da so glasbeniki mlajše generacije, od Jana Plestenjaka do Tabujev, Alye in Trkaja, z obema rokama pograbili Andrejev predlog, da njegove stare pesmi predelajo, jih prilagodijo duhu novega časa in z njimi znova zažgejo. Andrej se v njih pojavi le na kratko, kot Hitchcock v svojih filmih, se smeje šarmantni belolasi pevec, ki bo 14. maja na koncertu ob svojem jubileju znova napolnil Cankarjev dom. Nikoli ni poskušal spreminjati sveta z družbeno angažiranimi songi, je pa lovil – in to počne še vedno – drobce iz življenja okrog sebe, jih uglasbil in ubesedil ter vrnil tistim, ki so ga navdihnili s svojim vsakdanjikom. Prav zato je zajetni šopek njegovih uspešnic tako rekoč ponarodel. Najbrž ni Slovenca, ki se ne bi vsaj enkrat v življenju na ves glas drl »za prijatelje si je treba čas vzet'«, pa »gorska roža čaka me« in »lepa dekleta ljubijo barabe, dokler so mlade«, pa seveda »Martinov lulček je kot metuljček« idr. Andrejev sin Martin, zdaj 33-letnik z družino, je opevanje svoje moškosti prenesel hrabro in – kot pravi ata – inteligentno.
Z Marijo preživel 25 let
Ponosen je na svoje otroke – poleg Martina sta tu še dekleti Eva in Kora –, ki so brez travm prenesli tudi ločitev staršev. Andrej, ki je z Marijo preživel 25 let, pot nadaljuje z 20 let mlajšo delovno terapevtko Tanjo. Življenje pač piše nove zgodbe, razhajanja in srečevanja so del te poti, in tudi to je ujel v pesmi, ki pa si jih na sindikalnih zabavah in rojstnodnevnih praznovanjih, na katerih nastopa, občinstvo po navadi ne zaželi. A se zgodi, in takrat je srečen. Življenje, tudi njegovo, vendarle ni le niz žurov, ampak tudi žalosti, bolečine in zmot.
Največjo uslugo v življenju mu je naredil človek, ki ga, izšolanega pravnika, ni sprejel v službo na sodišču. Fant s kitaro, ki je odraščal v skromni delavski družini in je kariero začel z nastopi pred svojo taborniško druščino, je lahko tako sledil svojim sanjam. Ni najboljši pevec, pravi – njegov oče mu je itak rekel, da to ni petje, ampak jamranje, in sin bi se po njegovem moral tako z glasbo kot videzom zgledovati po Avsenikih in Slakih. Niti ni takšen velik virtuoz na kitari kot mnogi drugi, tudi svetovno znana imena, s katerimi je sodeloval pri svojih projektih. A ima v sebi nekaj posebnega. Občutek, kako se dotakniti preprostega človeka. Z vprašanjem, kdaj je nazadnje kakšno stvar naredil prvič, na primer.
Z glasbo piše dnevnik življenja
Včasih se kdo na Andreja tudi jezi. Upokojenci, na primer, so se razhudili, ko je pel o penzionistih in njihovih praznih pogledih. Vzgojiteljice v vrtcih se tu in tam še vedno zgražajo nad Martinovim lulčkom. Zobozdravnica Štefka Zupan, ki je bila navdih za Andrejev Zoboblues, pa ni imela nič proti temu, da je bila njegova muza. Njegova največja oboževalka in prijateljica, prava navijačica, je bila mama Pavla, po njej ima svojo značilno hudomušnost, pravi Andrej. Topli družinski odnosi so zanj nuja in hkrati navdih. Tega včasih sicer poišče tudi v naukih ameriške pridigarke Joyce Meyer. Ampak o tem ne govori rad. Sodeloval je z mnogimi tujimi glasbeniki, ker je vedno iskal perfekcijo. Veliko je potoval, pa ne kot turist, ampak kot ustvarjalec, ki išče navdih, sodelavce in prijatelje. Imen vrhunskih glasbenikov, ki so napisana na ovitkih Andrejevih plošč, širša javnost morda niti ne pozna, ampak komu mar. Zanj so »moji sladkorčki, moji žepni uspehi«. Z Dublinersi so se zelo dobro ujeli tudi pivsko.
Z glasbo, pravi Andrej, piše nekakšen dnevnik svojega življenja, in se pri tem zelo zabava. To je tudi dnevnik življenja njegove generacije. Kot lipicanci smo, pravi. »Mladi lipicanec je temen, razuzdan in živahen, z leti pa dobi svojo belo barvo in modrost.« Ko postaneš znan, se začneta izgubljati nedolžnost in spontanost, pravi. Ampak on se kljub temu še naprej trudi, da kakšno stvar v življenju naredi prvič.