»Bil je moj zadnji večer v Los Angelesu, stal sem na balkonu svoje sobe, že precej utrujen, gledal v slavni beli napis nad Hollywoodom in si mislil: 'Baj, baj, Hollywood Hills',« je o nastanku velike uspešnice finske skupine Sunrise Avenue, ki prihodnji petek prihaja v Slovenijo, posebej za Vikend povedal pevec Samu Haber (drugi z leve).
Samu, kako ste?
Super, sem v Helsinkih, toplo je in sončno, pravkar sem se vrnil z desetdnevnega pohajkovanja, tako da ne bi moglo biti bolje.
Prihajate v Slovenijo, tudi pri nas sta Hollywood Hills in Fairytale Gone Bad veliki uspešnici. Kakšno je njuno ozadje, kje sta nastali?
Hollywood Hills sem napisal v Los Angelesu, kamor sem šel pred dvema letoma iskat navdih za novo ploščo ...
Tako daleč ste šli po navdih?
Ja, pogosto potujem. Pravkar sem bil na Švedskem, prejšnji mesec sem šel za teden dni v Barcelono ... Doma je včasih težko dobiti navdih, zato hodim po svetu, spoznavam nove ljudi, slišim njihove zgodbe, in Los Angeles je bil vedno meka za rokenrol. No, Fairytale Gone Bad pa je nastala že pred osmimi leti, za naš prvi album. Med vožnjo s tramvajem po Helsinkih sem v glavi zaslišal melodijo in se posnel na telefon. Doma sem jo napisal do konca kot udaren hardrokovski komad, potem pa smo jo v studiu precej spreminjali, in ja, na koncu je postala prva pomembna pesem za Sunrise Avenue.
Pri nas vsi poznajo vaše pesmi, malokdo pa ve, kdo jih poje.
Lahko bi bilo slabše! (smeh) To se danes pogosto zgodi. A to še ni konec sveta. Saj nas bodo zdaj spoznali.
Iz Finske smo vajeni temačnih, gotskih rokerjev in metalcev (HIM, Rasmus, Nightwish ...), kar naj bi bil odsev dolgih laponskih zim, kot pravijo. Sunrise, sončni vzhod, ni ravno običajen finski simbol, kajne?
Ja in ne. Vsekakor smo finski bend, imamo melodije, ki so finske, včasih žalostne, ampak naši vzorniki so vedno bili bendi iz ZDA, Anglije, Švedske ... In prav zato smo na začetku imeli velike težave, ko smo iskali založbo. Ves čas so nas zavračali, češ da se moramo oblači v črno, imeti črne lase in vse te neumnosti, če hočemo uspeti, kar seveda ni res. Mislim, da je pomembno ostati to, kar si, in ne spreminjati svojega sloga zaradi boljše prodaje. To ne deluje.
Bend ste ustanovili že leta 1992. Zakaj je trajalo 15 let do preboja na sceno?
Ker smo bili zanič (smeh). Veste, koliko je bendov na svetu, ki jim nikoli ni uspelo? Vesel sem, da je nam. Tudi če nam ne bi, bi se še vedno ukvarjal z glasbo; in da je glasba zdaj hkrati še naša služba, to je pa največji blagoslov. Nikoli ne veš, koliko časa bo trajalo, zato pravim: treba je užiti ta trenutek.
Vmes ste se za štiri leta preselili v Španijo. Kako pomemben je bil ta premik za Sunrise Avenue?
Mislim, da je bil zelo pomemben. Ne za ustvarjalnost (čeprav sem tam napisal nekaj pesmi in spoznal veliko ljudi), ampak predvsem je bilo pomembno, da sem pri sebi ugotovil, kaj sploh hočem v življenju. Takrat še ni bilo facebooka in si bil res odrezan od domačega sveta. Pa tudi španski pristop do glasbe me je navdušil, tam scena ni tako industrializirana, gre res za glasbo kot užitek in zabavo. Na Finskem si kot glasbenik pod precejšnjim pritiskom, vsi ves čas govorijo o »projektih« in industriji. Glasbo je treba užiti z nasmeškom na obrazu.
Je res, da so vas v mladosti vrgli iz šole?
(smeh) Ja, iz srednje šole, zaradi neopravičenih ur: 450 sem jih nabral do polletja. Hja, vsako noč smo pač s prijatelji igrali do jutra in živeli »la vida loca«. Po tem sem šel na umetniško šolo in tam končno maturiral.
Ali po vaši izkušnji drži, da lepa dekleta ljubijo barabe?
Drži, žal. Ne vem, kaj jim je. Očitno jih bolj kakor pridni fantje privlači nekdo, ki je v slabem stanju. In potem prevlada tisti materinski sindrom, ki jim govori: tega divjaka lahko ozdravim. (smeh)
In od tam gre vse narobe ...
Ja, ampak nima smisla ves čas igrati samo na varne karte. Včasih se srca lomijo, ampak kar te ne ubije, te krepi, poje Kelly Clarkson.
Kako težko se je spoprijemati z navalom oboževalk, je težko ohranjati zasebnost?
Po sedmih letih življenja na očeh javnosti se navadiš. Moraš sprejemati vse plati tega posla: tako kot moraš redno hoditi na fitnes in se rekreirati, če hočeš biti na vsakem koncertu v dobri kondiciji, tako se moraš navaditi tudi na misel, da se med stotimi ljudmi vedno najde en idiot. Ampak večinoma je vse okej, naši oboževalci so inteligentni in spoštujejo našo zasebnost.
Vas zalezujejo pred domom?
Včasih. Živimo pač v dobi vsemogočnega interneta in danes ni več težko najti naslova. Jim pač posvetiš tisti dve minuti, pokramljaš, se slikaš... Ni tako hudo! (smeh)
Prodali ste 700.000 albumov – to gotovo ni »fairytale gone bad«, ponesrečena pravljica. Kaj boste z vsem denarjem?
Zapravljati mi nikoli ni bilo težko (smeh). Obožujem nakupovanje, kot kakšna ženska. Na začetku kariere sem sicer naredil nekaj napačnih korakov, zdaj pa predvsem vlagam v hišo in studio. Ampak vsakega toliko časa si mora človek privoščiti tudi kakšen užitek.
