Pretekli četrtek je bil za marsikoga vrhunec letošnje koncertne sezone, saj je na Dunaju v čudoviti dvorani Stadhalle nastopil sloviti Eric Clapton. Vrhunski kitarist, ki napoveduje, da je letošnja turneja njegova zadnja, je dodobra napolnil prizorišče in navdušil nekoliko starejše občinstvo. Njegov nastop je bil izvedbeno brezhiben, zvok je bil odličen, brez vsakršnega brnenja in šumenja, ponekod malone sterilen. Verjetno tudi zato, ker se glasbeniki nikoli niso podali na rob svojih zmogljivost, nastop je ostal nekoliko oblazinjen v varnih vodah blues rocka. To pa ne pomeni, da nismo slišali solaž, ki so marsikateremu kitaristu med občinstvom odprle usta. Mr. Slowhand 69 letom navkljub še vedno premore hitrost in kristalno čist zvok, česar za večino glasbenikov njegove generacije ne bi mogli trditi.
Koncertu je prisluhnilo približno 11.000 ljudi, številni med njimi so se njegovega nastopa na Dunaju veselili že pred enim letom, a ga je moral zaradi zdravstvenih težav preklicati. To je prizadelo tudi njegovega oboževalca iz Tržiča, s katerim smo pokramljali čakajoč na začetek nastopa. Povedal je, da se je že trikrat podal na njegov koncert, a mu je vsakič spodletelo. V četrtek se mu je velika želja končno uresničila. Navsezadnje je Clapton legenda rock 'n' rolla, ki ima v svoji zbirki 20 grammyjev, in je edini glasbenik, ki je bil v slovito Rock And Roll Hall Of Fame sprejet kar trikrat.
Seznam skladb, ki jih je odigral v avstrijski prestolnici, je bil svojevrstna mešanica največjih uspešnic, kot so Layla, Cocaine in Wonderful Tonight, ter poklon njegovi strasti do bluesa, predvsem kultnemu Robertu Johnsonu s skladbama Little Queen Of Spades in How Long ter Muddyju Watersu s skladbo Hoochie Coochie Man. Odigral je tudi dva komada JJ Cala, poleg Cocaina še pesem Crazy Mama.
Številni glasbeniki so trdili podobno, nato prelomili besedo
Dinamika nastopa je občinstvo sprva nekoliko uspavala, Clapton je deloval čustveno rezerviran in nekoliko naveličan. Na odru se je pojavil v svoji značilni opravi slehernika, na občinstvo pa se ni posebno oziral. To je zaživelo šele, ko je začel akustični del nastopa s skladbo Tears in Heaven, ki so ji sledile največje uspešnice. Uspavalno je delovala tudi odrska scenografija, ki je bila asketska, vse je bilo podrejeno glasbi in ta je bila resnično vrhunska. To prav tako velja za njegov spremljevalni band, ki ga je brezhibno podpiral, bil pa je sposoben tudi prevzeti pobudo. Čeprav je koncert trajal le približno uro in pol in jo je zvezdnik po enem bisu in skladbi High Time We Went brez besed pobrisal z odra, je na obiskovalce naredil močan vtis. Ne nazadnje nimamo pogosto priložnosti, da prisluhnemo virtuozu, ki sodi med zadnje velike bluesmane generacije, ki se je učila od pionirjev iz delte Misisipija in tudi poskrbela, da se je njihova dediščina ohranila do današnjega dne. Koliko resnične so napovedi, da se Clapton ne bo več podajal na turneje, lahko le ugibamo. Številni glasbeniki so trdili podobno, nato pa prelomili besedo. Po drugi strani je Clapton od nekdaj veljal za trmastega, zato nas ne bi presenetilo, če ga je večina obiskovalcev dunajskega koncerta videla zadnjič.
