Prenovljena hiška v Bitnjah pri Kranju žari v belem interierju. Na tleh kovček s kitaro, na policah knjižna zbirka, nekaj pokalov, knjiga fotografij, ki sta jih s Tanjo posnela na Aljaski, slike mame in očeta, ena od sten pa je prekrita z zlatimi, srebrnimi in platinastimi ploščami. Med njimi izstopa (spet aktualna) plošča Ideje izpod odeje iz leta 1981 s pripisom: Prva slovenska plošča z več kot 100.000 prodanimi izvodi. »To so bili časi, ki jih ne bo več,« se nasmehne Andrej Šifrer – 1. maja bo star 60 let.
Ste s prejšnjim projektom, Lipicanci, skušali opraviti s krizo srednjih let?
Vedno sem bil predvsem kronist. Z glasbo pišem dnevnik. In se ob tem zelo zabavam. Lipicanci nisem jaz; to so ljudje, ki jih gledam na tenisu, stari 60, 70 let, a še vedno mladostno tečejo naokrog. Imamo enega, ki je star 71, a je na mreži prej kakor jaz (smeh)!
Zdaj ste z na novo posnetimi Idejami izpod odeje spet dobili medijsko pozornost, večjo kot z Lipicanci. Menite, da zaradi nostalgije ali zaradi »radiu prijaznih« gostov, kot so Tabu?
Zaradi same ideje in gostov. Želel sem videti, kaj oni znajo, česar jaz ne znam. Navadno ne dajem avtorskih pravic za svoje skladbe drugim – glede tega sem zelo zoprn, strog in gorenjski ...
No, Alenki Godec ste »dali« pesem Stoj, Marija ...
Njej sem. Alenka je priredila različne skladbe, jaz pa sem zgodbo obrnil: moje pesmi so priredili različni izvajalci.
Kdo vas je najbolj presenetil?
Rečeno mi je bilo, da se s Tabuji nič ne da dogovoriti in da Jana Plestenjaka nikakor ne bom dobil, ker on poje samo svoje. Toda meni se je neke noči sanjalo, da z Janom skupaj pojeva Lepa dekleta ljubijo barabe. Bil je pravi video, bila sva klošarja. Pa sicer zelo redko sanjam. Poklical sem ga in mu to povedal. Takoj je privolil in se mi celo zahvalil. In Lado Bizovičar je bil takoj za Martinovega lulčka. »Samo Jurija moram dobiti,« je rekel. No, tisto pa je malce trajalo (smeh) ...
V 34 letih kariere ste prodali okrog pol milijona plošč in kaset. To so danes imaginarne številke. Ste si s tem plačevali potovanja po svetu?
Takrat smo dobivali osem odstotkov od maloprodajne cene. Malo, ampak pri teh količinah se je poznalo. Nekoč sem zjutraj v časopisu prebral, da sem za nekim zobozdravnikom drugi najbogatejši Gorenjec (smeh). Ampak plačal sem toliko davka, da sem moral na banki vzeti kredit! Potovati sem začel kasneje, res pa je, da sem bil že na vseh petih kontinentih.
V tujini ste tudi veliko snemali. Zakaj?
Zdaj sem presenečen nad delom naših producentov, pred 30 leti pa ni bilo tako. Pesmi Ego in To se govori sem si na primer zamislil v slogu reggaeja. A noben bobnar tega ni znal odigrati. Če sem hotel dobiti pristen zvok, sem to moral posneti z Angleži. Če sem hotel dobiti mehkejši, countryjski zvok, sem šel pač v Nashville.
Na potovanjih ste se srečevali z velikimi zvezdami. Tudi s Kylie Minogue, kajne?
Ja, konec 80. let, ampak ni bilo nič posebnega. Ne ve, da me je spoznala (smeh). Pa z Richardom Thompsonom, Albertom Leejem, Garthom Brooksom, Kennyjem Loginsom, ki je pel Footloose, Davidom Hidalgom, on je pel La Bambo pri Los Lobos, Michaelom Boltonom in seveda Dubliners, s katerimi sem posnel Sedem irskih noči. Z njimi sem postal tudi pivski kolega (smeh).
Ste jim konkurirali?
Ne. Čeprav sem doma vztrajno vadil (smeh). Ko smo se spoznali, so mi šli razkazat Dublin. Spomnim se le do četrte oštarije ... No, zdaj je umrl še Barney McKenna. Enkrat smo bili skupaj v Laškem. Imel je goro tablet. Sem rekel, ti grem po kozarec vode, da boš lahko splaknil. »Sem že naročil,« odvrne. In mu natakar prinese – dvojni viski. Z viskijem boš splaknil tablete, se začudim. »Ja, se bolje raztopijo.« (Smeh.)
Imate precej ponarodelih pesmi, ki jih ljudje pojejo ob tabornem ognju. Je bilo nekoč lažje delati ljudske komade, ker je bil kolektivni duh?
Gre za nekaj drugega: ljudskost pomeni na preprost način povedati ljudske resnice. Vse manj je dobrih gostiln, gorska roža čaka me, da vrnem se, za prijatelje si je treba čas vzet' – to so modrosti, ki jih ljudje poznajo.
Pesem Vse manj je dobrih gostiln je izražala socialistično sivino. So danes po vašem boljši ali slabši časi?
Nikoli nihče ne reče: zdaj so pa dobri časi. Ampak kadar pogledaš nazaj, se spomniš dobrih stvari in preteklost idealiziraš. Socializem je poveličeval povprečje – in to mi je šlo na živce. Kapitalizem pa poveličuje le izbrance pri koritih. In tudi to mi gre na živce!
Ste imeli kdaj težave z oblastmi?
Leta 1987 sem pel Ko umrla bo država in so tipi iz Zveze borcev, ki so sedeli v prvi vrsti, vstali in odkorakali. Kar je bilo smešno, saj je o odmiranju države govoril prav Lenin! Dva miličnika sta me že držala, a me je rešil neki gospod v civilu ... Zameril sem se tudi upokojencem. Zaradi pesmi Penzionisti: »Gledajo z motnimi očmi, špricerjem v roki in socialnimi zobmi.« Socialnimi zobmi, si predstavljate (smeh)?! Cela hajka je nastala, pisali so mi, me klicali (smeh) ... Drugi so dojeli, da gre za štos. Ampak v resnici sem opisoval svojega očeta.
... ki pa na začetku ni verjel v vašo kariero, kajne?
Ja (smeh), rekel mi je: »Ti ne moreš peti, ker si se drl, ko si mutiral. Nimaš glasu. To, kar delaš, ni petje, ampak jamranje.« Bil je sin Sorškega polja, ves čas mi je očital Slake in Avsenike, kako lepo pojejo in kako so lepo postriženi (smeh). Pri tem, da je bil najboljši oče v življenju. Niti enkrat me ni udaril. Le novih časov ni razumel. Zato tudi pesem »ker moj oče nikdar razumeti noče, da se svet postaral je za dobrih 40 let«. Pričakoval je, da bom pravnik, ker sem pač pravo doštudiral.
A niti enega dneva niste preživeli kot pravnik.
Res je. Saj sem šel vprašat na tožilstvo za službo, ko sem se vrnil iz JLA, a me je vodja odgnal z besedami: »Ti ne moreš biti v tožilstvu, ker si hodil k verouku.« Največja ironija pa je bila, da sem pred nekaj leti v Besnici nastopil na prireditvi, ki je gostila tudi škofa. In v prvi vrsti zagledam – tistega človeka! Rekel sem mu samo: »O, a danes si pa tu?!« (Smeh.)
Vam je sin kdaj očital, kakšno promocijo ste naredili njegovemu lulčku?
Ne (smeh). Bil je najslavnejši Martin v Sloveniji, da ne govorim o njegovem podaljšku (smeh). Starejši ko bo, bolj bo razumel, kaj to pravzaprav pomeni. Zdaj je star 33 let, ustvaril si je družino in živi povsem svoje, drugačno življenje. Zadnjič sva se dobila na kosilu ob dveh in nenačrtovano ostala skupaj do desetih. Ker sva se imela tako dobro. Krasen človek je. Glede svojih otrok lahko rečem, da se mi je v življenju zgodilo nekaj višjega.
O (ne)usojenem Romanju
»Želel sem si, da bi pesem Romanje priredili Tabu. Leta 1981 je ostala v ozadju, med manj znanimi, kar mi je bilo žal. Zato sem jo leta pozneje v Nashvillu še enkrat posnel, v angleščini, in sem želel, da solokitaro odigra Joe Walsh (The Eagles). Šli smo ponj v Memphis, vse je bilo dogovorjeno, a ker je zadrogiran obležal v hotelu, smo ga tri dni čakali. Zaman. S to pesmijo res nisem imel sreče. Zato sem vesel, da je zdaj, v tretje, končno dobila pozornost, in to celo tudi na komercialnih radiih!«
