Vsaka generacija doživi smrt vplivne osebe in si nato postavlja vprašanja, kot so: kje si bil, ko so ustrelili Johna Lenonna; se spomniš, kaj si počel, ko je umrl Michael Jackson? Za generacijo X je bila najbolj pretresljiva izguba Kurta Cobaina, vodje zasedbe Nirvana, od katere je minilo natanko 20 let. Večina pripadnikov te generacije se bo zagotovo zgrozila ob podatku, da je vmes preteklo toliko časa, odkar je radijska postal KXRX iz Seattla v petek, 8. aprila 1994, ob 9.40 sporočila, da je pevec legendarne grunge skupine mrtev.
Če smo iskreni, je večina ljubiteljev Nirvane že pomislila, da Kurt s svojim uničujočim življenjskim slogom ne bo prišel daleč. Njegova zloraba heroina je postajala čedalje bolj moteča in očitna. Začela ga je razžirati, mu slabšati zdravje. Kljub temu ni nihče pričakoval, da bo izbral tako nasilni konec, strel s puško v glavo. Prej bi pričakovali prevelik odmerek.
Novica o zvezdnikovi smrti je bliskovito obkrožila svet in kmalu se je začel odvijati pričakovani scenarij. Rojevale so se teorije zarote, novinarji so prihiteli v Seattle in delali neskončne intervjuje z domačini, ljudmi, ki so poznali člane skupine, in se poskušali dokopati do izjav svojcev. Tudi na televiziji so mrzlično predvajali njihovo glasbo in sestavljali instant dokumentarce o zasedbi, ki je podaljšala življenje rock'n'rolla in ga pripravila na izzive novega tisočletja.
Zgolj v enem dnevu po smrti so prodali nepredstavljive količine zgoščenk in plošč skupine. Najbolj zvesti oboževalci glasbe Cobaina so bili jezni, prepričani so bili, da bi pravi feni morali že davno imeti celotno zbirko njihove glasbe, ne pa je kupovati zdaj, po tej tragediji. Lokalna glasbena scena je bila tako zelo pretresena, da so 9. aprila glasbeniki še imeli koncerte po mestu in se spraševali, kako naprej. Šele 10. aprila so začeli uradno žalovati – takrat je bila v cerkvi Unity Church of Truth zasebna spominska slovesnost za družinske člane, tesne prijatelje in posameznike iz glasbene industrije, skupno nič več kot 200 povabljencev. Za tem sta bili dve zasebni sedmini, ena v hiši Cobainove vdove Courtney Love, druga v hiši basista Krista Novoselica. V bližini slavne Vesoljske igle, prepoznavnega znaka Seattla, je bila javna spominska slovesnost, ki se je je udeležilo približno 5000 ljudi. Nekateri so si naredili piknik, drugi so delili promocijske biltene za svoje lastne skupine in poskušali izkoristiti pozornost medijev, kar je večina označila za neprimerno samopromocijo. Številni najstniki so na slovesnost prišli s starši. Nato so po zvočnikih predvajali uradne izjave Courtney in Krista. Ta je imel zelo osredotočeno izpoved o tem, kako glasba ostaja v srcu. No, Courtney je bila v svojem nagovoru zelo čustvena in je zbrane pozvala, naj kričijo, da je bil Kurt navadna ritna luknja, »ker ni ostal z nami«. Na koncu slovesnosti se je celo pojavila na prizorišču in najbolj gorečim oboževalcem podarila nekaj njegovih oblačil.
Kurtovo drsenje v depresijo se je začelo že marca, ko so morali prekiniti turnejo v Nemčiji, ker je zbolel za bronhitisom in laringitisom. Njegov koncert v Ljubljani je bil zadnji, ki ga je v celoti odigral. Odletel je v Rim, kamor je prišla njegova žena, in se začel zdraviti. Tam ga je žena našla nezavestnega, ker je zaužil prevelik odmerek rohypnola in v kombinaciji s prevelikimi količinami šampanjca. Courtney je prepričana, da je to bil njegov prvi poskus samomora. Naslednji incident je sledil čez nekaj dni, ko je na njun dom poklicala policijo, potem ko se je Kurt zaklenil v sobo s puško. Policija mu je zasegla več kosov orožja in steklenico s tabletami. Zaradi njegovega nestabilnega stanja je Courtney 25. marca organizirala intervencijo, v kateri je sodelovalo deset Kurtovih najbolj tesnih prijateljev, med njimi je bil tudi Dylan Carlson. Sprva je bila neuspešna, ker se je Kurt ponovno zaklenil v sobo, na koncu pa je vendarle privolil v zdravljenje in odletel v Los Angeles, kjer je 30. marca začel odvajanje. Tam se je tudi zadnjič v življenju igral s svojo hčerjo Frances. Žal je že dan za tem pobegnil s klinike, tako da je splezal čez ograjo in se odpeljal do letališča in vrnil v Seattle. Naključje je hotelo, da je na letalu sedel zraven Duffa McKagana iz skupine Guns'n'Roses, ki je pozneje povedal, da je čutil, da je s Kurtom nekaj narobe. Naslednji dan so ga opazili na različnih lokacijah po mestu. Courtney je 3. aprila najela zasebnega detektiva, da bi ga izsledil. Njegovo truplo je odkril električar, ki je na njegovo hišo pri jezeru Washington prišel namestit alarmni sistem. Spominja se, da je opazil manjšo količino krvi, ki mu je tekla iz ušesa, drugače ni opazil večjih poškodb. Sprva je bil prepričan, da je glasbenik zaspal na tleh. Šele pozneje je zagledal puško in poslovilno pismo, ki ga je Kurt naslovil na svojega namišljenega prijatelja iz otroštva Boddaha. V poslovilnem pismu je citiral pesem Neila Younga My My, Hey Hey (Out Of The Blue): It's better to burn out than to fade away (Bolje je izgoreti kot zbledeti). Pozneje so v njegovem telesu našli večje koncentracije heroina in sledi diazepama. Njegovo truplo je v sobi ležalo več dni, najverjetneje je samomor storil 5. aprila.
Kurt je umrl star komaj 27 let, kar je njegovemu tragičnemu slovesu dalo še dodatnega naboja, saj se je pridružil tako imenovanemu klubu 27. Ta žalostni, a hkrati elitni krožek je postal odmeven, potem ko so med letoma 1969 in 1971 v 27. letu starosti umrli slavni glasbeniki: Brian Jones, Alan Wilson, Jimi Hendrix, Janis Joplin in Jim Morrison. V tem klubu najdemo tudi očeta bluesa Roberta Johnsona in pevko Amy Winehouse.