Koroška za vselej v srcu in besedilih

Težko bi si predstavljali slovensko glasbeno sceno brez Milana Kamnika, pevca, avtorja in kitarista, ki je življenje zapisal ustvarjanju in nam ob 40-letnici svoje glasbene kariere poklonil pregledno jubilejno zgoščenko Grta pa Dovta. Na dvojni plošči nam ponuja dvakrat po dvajset skladb, torej za vsako leto eno, plus dodatek – skladbo Rad 'mam pir. Poleg največjih uspešnic je na albumu tudi sedem novih skladb, ki jih je posnel letos v Nashvillu.

Štiri desetletja ustvarjanja je seveda zavidljiva številka, v tem času se je Kamnik izostril kot ljubitelj countryja in njegovih derivatov, hkrati pa je pohvalno, da je več kot polovica njegovih skladb zapeta v lokalnem narečju. Za to je zaslužen tudi Prežihov Voranc, ki je Kamnika prevzel s Solzicami in Samorastniki. Za svoja besedila je prejel več nagrad na narečnem festivalu v Mariboru. Kot svoje glasbene vplive navaja Dylana, Joan Baez, Eagels, Allman Brothers Band, Lynyrd Skynyrd in pozneje outlaw country. »Vorancu sem se poklonil na obletnico njegove smrti leta 2003 s svojim četrtim albumom Prežih in jaz. Navdih pa še vedno iščem pri ljudeh, ki imajo svoje zgodbe, ki so v narečnem pogovoru veliko bolj slastne, kot če bi bile napisane,« nam je pred časom zaupal. »Ob vseh grozotah po svetu, ki smo jim priča sleherni dan, je pravo olajšanje pogledati na Uršljo goro, Peco ali pohorske gozdove. Ko se zaveš, kaj vse ti je bilo podarjeno, navdiha res ne more zmanjkati. Zato mi Koroška nikdar ne more uiti z jezika.«

Leta 1999 je Milan Kamnik prvič organiziral jubilejni koncert, takrat ob 25-letnici svoje kariere. Takrat je minilo natanko četrt stoletja, odkar je naredil prve posnetke na Radiu Maribor. »Od takrat se koncert v domačih Ravnah zgodi vsakih pet let, po navadi ob izidu albuma. (Vmes je bil enkrat na Prevaljah.) Od zadnjega albuma Za mušter so minila štiri leta. Vedno znova sem bil prijetno presenečen, ko me je veliko mladih spraševalo, kdaj se bo dalo dobiti moj the best of. To me je motiviralo, da sem začel razmišljati o tem.«

Zanimivo je, da je Kamnik prvenec izdal leta 1996, čeprav je takrat veljal že za prekaljenega glasbenika. »Če se ozrem, so bili današnji 18-letniki takrat še dojenčki. Vmes se je zgodilo še šest albumov. Imam občutek, da se je veliko poslušalcev naveličalo presnemavanja, da jim podpisan original pomeni več. Upam, da bo prišel ta album do veliko ušes. Nekako je moja glasba vedno bolj country, najbrž je to največja ovira, da ne pride do ljudi po običajnih poteh kot druge zvrsti. Kljub odlični produkciji je moje koroško narečje še vedno v nemilosti tistih, ki odločajo, kaj bodo vrteli. Sicer pa imam posnetih še kakšnih 40 pesmi, ki niso v mojem narečju.« Ob tem velja izpostaviti, da je produkcija Kamnikovih skladb na visoki ravni, in to ne zgolj za Slovenijo. A njihova moč še vedno izvira iz iskrenosti, nevzvišenosti in avtorjevi interpretaciji. »Zelo sem vesel odličnega posnetka Prijateljem v spomin, ki se je dotaknil že marsikoga. Na snemanju vokalov se je zgodilo, da smo v studiu zajokali in prekinili snemanje. Tako čustveno že dolgo ni bilo. Ko dobiš cmok v grlu, ne gre več. Nekako mi je pozneje s skrajnimi napori uspelo zapeti. Tako pač je v življenju, če imaš nekaj rad, je izguba tega boleča.«

Po dolgoletni karieri nam je zaupal, da je bilo nekoč lažje. Lahko je živel od glasbe in nikogar ni motilo njegovo narečje. Nastopal je po vsej Sloveniji in tudi po bivši Jugoslaviji, Avstriji in po Švedskem. »Leta so prinesla spoznanje in prepričanje, da lahko samo s trmo nekaj dosežem. Morda sem se poistovetil z nekaterimi Prežihovimi junaki, ki se niso dali do zadnjega. Z glasbeniki na obrobju Nashvilla, ki še ohranjajo in prisegajo na tradicijo, sem s svojim narečjem našel tisto, kar mojega okusa ne bo več spremenilo,« je sklenil Kamnik, ki namerava s kolegi iz Združenih držav pripraviti izbor skladb, ki jih bo prevedel. »Snemali bomo v prihodnjih dveh letih. V Avstriji, Nemčiji, na Češkem, Poljskem, Nizozemskem in v Skandinaviji je country zelo priljubljen. Trg je velik, grem poskusit, nimam kaj izgubiti.«