Organizator koncerta, Zavod Nostalgija, za koncert podarja štiri vstopnice. Podelili jih bomo dvema naključno izbranima bralcema, ki bosta sodelovala v nagradnem žrebanju, ki se izteče 26. 11. 2015 ob 16. uri. Vsak bo prejel po dve karti, ki jih bo na dan koncerta dvignil na blagajni v Tivoliju.
26. 11. 2015 Obvestilo uredništva: nagradna akcija je zaključena. Nagrajenca, ki boste prejela po dve karti za Smokie, sta:
- Marija Otrin, Lj. Šmartno
- Boris Trobevšek, kranj
___
Med glasbenimi legendami, ki so v zadnjih letih obiskale Slovenijo, je tudi angleška skupina Smokie.
Ob tej priložnosti so na kratko spregovorili tudi za Slovenske novice. Ampak o Alice še vedno nočejo govoriti. Oziroma, bolje povedano, še vedno nočejo izdati, kdo je v resnici skrivnostna mladenka, ki je bila navdih za hit Living next door to Alice, ki spada med njihove največje in je morda tudi njihova prepoznavna skladba. Zares je svojevrstna, čeprav fantje pravijo, da se jim niti ne sanja, kaj je razlog, da je vzbudila tolikšno radovednost in jo še vedno. »Že tako rekoč od nastanka skladbe se ljudje nenehno sprašujejo in ugibajo, kdo se skriva za Alice. Kdo je v resnici to dekle? O tem so nas že tolikokrat spraševali, da niti sami več ne štejemo in ne vemo. Poslušalci, kolegi, novinarji … Šlo je celo tako daleč, da so začeli ljudje na koncertu med pesmijo spraševati tudi zelo na glas. Alice? Kdo, za vraga, je Alice? In še danes kričijo na vsakem nastopu. Ampak ne povemo, haha. No, je pa zanimivo, da se še nihče ni podal v raziskovanje, kdo je Sally, prijateljica in soseda, katere ime je sicer prva beseda v besedilu skladbe o Alice,« pravijo. To, da je nočejo izdati, pravzaprav ne preseneča, konec koncev gre za dekle in skladbo, s katero so doživeli svetovno slavo, in razumljivo je, da želijo skrivnost obdržati. Ne nazadnje je čar pesmi prav v tem.
Smokie v šesto
Zanimivo je, da fantje praznujejo »šele« štiridesetletnico, na glasbeni sceni so namreč že dlje. »Na začetku se je skupina imenovala The Yen, nato The Sphynx, pa Essence, The four corners in na koncu Smokey. A očitno je šlo šele v šesto, ko smo postali Smokie. Ameriški legendarni soul glasbenik Smokey Robinson je menil, da bo ime Smokey zmedlo poslušalce, in zahteval, da ga spremenimo. Da bi se izognili sodnim postopkom in zadevo uredili v najkrajšem možnem času, obenem pa imena, ker se je že prijelo, ne bi popolnoma spremenili, smo se odločili za Smokie. Tako je bilo zadoščeno vsem in od takrat uradno štejemo starost skupine,« pove Terry Uttley.
Sicer pa je zanimivo, da skupine kljub štirim desetletjem na odru niso nikoli pretresali kakšni posebni škandali. Seveda ni bilo vse le lepo, bile so tudi razprtije, menjave članstva in podobno, a stvari so nekako vselej uredili za zaprtimi vrati. Brez posebnega, sploh pa brez negativnega odmevanja v javnosti je iz skupine odšel Chris Norman, dolgoletni kitarist in glavni vokalist. Zasedba je zenit priljubljenosti po mnenju nekaterih sicer dosegla prav v obdobju, ko je bil njen član Norman, vendar se je kljub njegovemu odhodu in poznejšim menjavam še nekaterih članov obdržala in dopolnila štirideset let.
Ena od stvari, ki je najbolj zaznamovala skupino in povzročila največjo krizo, je bila tragična nesreča Alana Bartona. Pred dvajsetimi leti je doživel prometno nesrečo. »Bil je odličen glasbenik in dober kolega,« pristavi Uttley. Čeprav se je v skupini zamenjalo kar nekaj članov, je zanimivo, da niti ta trenja in spremembe niso povzročili razpada ali upočasnili njenega uspešnega delovanja. »Uspeh niha kot pri vseh drugih glasbenikih in na vseh področjih. Pride skladba, ki je hit, in pride skladba, ki kljub odličnosti to ne postane, čeprav se ljudem priljubi. Tako je tudi s priljubljenostjo. Čeprav se je zasedba menjala in spreminjala, se je skupina obdržala, prav tako njena priljubljenost. Vsakdo, ki je prišel na novo, je moral ustrezati določenim merilom. To je eden od pogojev. Pomembno je za nadaljnjo ohranitev tako zvoka kot drugih stvari, zaradi katerih smo Smokie pravzaprav zasloveli in smo slavni. In to vzdržujemo ter negujemo,« nadaljuje Uttley.
Zasluga vseh
Fantje se niso nikoli javno prepirali o tem, kdo je bil najbolj zaslužen za svetovno prepoznavnost in uspeh. Glede tega so presenetljivo enotni: »Vsak član je prispeval svoj delež truda, ki je vodil po poti do svetovne prepoznavnosti. Pri tem pa bi kljub temu izpostavil dva člana, in sicer Nickyja Chinna in Mika Chapmana, producenta, ki sta z znanjem in sposobnostmi ogromno prispevala. Kar se tiče karizme in preostalih stvari, pa bi prepustil publiki; ta naj oceni, koga od nas bi izbrala za najbolj karizmatičnega. To je vsekakor stvar presoje tistih, ki spremljajo naše nastope na odru,« odgovarja.
Po kilometrini, ki jo imajo za seboj, imajo svoje mnenje in pogled na glasbo. Ta se je po njihovem mnenju v vseh teh letih opazno spremenila, ne glede na zvrst. »Osemdeseta leta, denimo, so bila pravi začetek in glasbena revolucija na področju tehnološkega napredka opreme, ki nas je pripeljal zelo daleč. Sedemdeseta so označevala predvsem precejšnje spoštovanje glasbe in glasbenikov, posledično so od različnih menedžmentov, založb zahtevala resnejši pristop k izdaji glasbe, kot ga poznamo danes. Albuma recimo ni mogel izdati kar vsakdo ali kadar koli in podobno. Morda se sliši pretirano, a rekel bi, da je to obdobje mogoče označiti za karizmatično in nepozabno,« ocenjuje. Zato ne preseneča njihovo kritično stališče do današnjih razmer, predvsem do stvari, ki so prišle z internetom, v prvi vrsti do piratstva: »Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj mnogi dojemajo dostop kot brezplačni, saj dejansko pomeni odtujitev avtorskih pravic in glasbenih izdelkov. Tisti, ki se z glasbo profesionalno ukvarjamo, vemo, koliko truda in stroškov zahteva izdelava studijskega albuma, in brezplačno prevzemanje z interneta je zame kršenje vseh moralnih načel in vrednot. In album je naš izdelek, produkt, nekaj, kar prodajamo in od česar živimo,« je odločen.
O pokoju še ne razmišljajo
Kljub spremembam, ki jih je prinesel čas tudi v glasbenem poslu, fantje, ki si za odrom v šali kdaj rečejo tudi že skoraj dedki, niti slučajno še ne razmišljajo o pokoju. Prav nasprotno. Idej in načrtov ne manjka, imajo nastope in turneje, poleg tega pa ustvarjajo nov material. »Haha, več kot presenečenje je, da nam je letos uspelo posneti kar šest novih pesmi! Še sami komajda verjamemo. Večino časa smo na poti, kar ga ostane, pa ga radi porabimo za lenarjenje, zasebnost in podobno. Poleg tega vsako potovanje, koncert, sploh turneja, zahteva časovne priprave, kondicijo … Pa tudi nastopi se po urniku vrstijo tako, da je velikokrat potreben križkraž po svetu. Nedavno smo nastopili v Republiki Južni Afriki, sledil je koncert v Nemčiji, od tam smo šli na Norveško. Zato je težko napovedati, kdaj bomo izdali nov album, saj je s tem povezanih veliko stvari. No, tudi mi pa si želimo, da bi nam uspelo še letos. Bomo videli,« načrtujejo. In kako bo v Ljubljani? Kaj obljubljajo? »Ah, da se bo Tivoli tresel! Kaj pa drugega?«
