Koncert, ki je vrh beatlesovske gore

Večina starejših ljubiteljev glasbe se bo stresla ob dejstvu, da je minilo že 50 let od slovitega koncerta skupine The Beatles v newyorškem stadionu Shea. Nastop 15. avgusta 1965 spada med najbolj znane in odmevne koncerte vseh časov, če ne upoštevamo festivalov – štiri leta pozneje so v ZDA organizirali Woodstock.

Koncert na stadionu Shea je bil ravno ob pravem času na pravem kraju. V začetku meseca je izšla plošča Help!, na kateri najdemo uspešnice, kot so Yesterday, You’ve Got to Hide Your Love Away in Ticket to Ride – za zadnjo je John Lennon pozneje trdil, da je bila osnova za razvoj heavy metala, kar je dokaj zabavno stališče. 
Skupina je bila na tem stadionu za bejzbol postavljena na igrišče, medtem ko so bil obiskovalci na tribunah. Kričanje je bilo silovito, da se člani skupine niso mogli načuditi. Vsak, ki je bil na tem koncertu, bi znal povedati, da so ga zelo slabo odigrali, baje se zaradi kričanja oboževalcev zvezdniki sploh niso slišali med seboj. No, že prihodnje leto, ko so se vrnili na prizorišče, je bilo vse drugače, stadion ni bil razprodan, malce so Lennonu zamerili, ko je izjavil, da je skupina bolj popularna od Kristusa. Pa tudi glasbeni okus se je usmerjal proti psihedeliji. A poletje 1965 je bilo posvečeno beatlemaniji in na stadionu se je trlo 55.600 ljudi, kar je bil do takrat največji koncert skupine The Beatles. Celotno dogajanje je posnelo 14 kamer, pozneje je ekipa Eda Sullivana izdala dokumentarec. Ne nazadnje je bil to prvi pravi, veliki stadionski rock koncert. Pozneje so organizatorji spoznali, da je vzdušje še boljše, če spustiš ljudi do odra, pa tudi vstopnic se bo lahko več prodalo.

Ko so predvajali dokumentarec, je postalo očitno, da so bile številne skladbe močno prirejene, nekatere so bile nasnete, druge pa so v celoti zamenjane z verzijami, ki so jih odigrali nekje drugje. Čisto pravi posnetek koncerta s stadiona Shea se je pojavil šele leta 2007, pa še to je bila neuradna izdaja z naslovom The Beatles and the Great Concert at Shea! Na njej ni dodatnega nasnemavanja. Oboževalci in neprivoščljivci so pograbili posnetek, prepričani, da bodo na njem slišali katastrofalno izvedbo, strašanske kikse v igranju, a so bili presenečeni, koliko energije imajo posnetki in kako kakovostni so kljub dejstvu, da se fantje na odru sploh niso slišali. Ne nazadnje so bili The Beatles strahotno uigrana skupina, ki je prestala tlako pristaniškega mesta Hamburg in je bila sposobna stati na odru dolge ure ter navduševati z brezmejno energijo. V njihovi glasbi so bili že prepoznavni nastavki poznejših podvigov – pri skladbi She's a Woman že lahko slišimo Drive My Car. Tudi Lennonov glas se je začel spreminjati, od kričečega Twist and Shout proti Strawberry Fields Forever. Ne nazadnje so za ta koncert izbrali oblačila, ki so že napovedovala kostume albuma Sgt. Pepper.

Glasbeniki so se od začetnega šoka, ko so stopili pred tako podivjano množico, kmalu unesli in začeli na odru uživati. Pozneje so postali stadionski koncerti pravilo med megazvedniki, a fantje iz skupine The Beatles so bili prvi, ki so doživeli občutek rjoveče množice. Fantje so nekoč povedali, da je bil ta koncert eden izmed vrhuncev njihove kariere. »V stadionu Shea sem videl vrh gore,« je leta 1970 izjavil John Lennon. Leta 2008 je Paul McCartney zadnjič nastopil na tem zgodovinskem prizorišču, ki so ga pozneje zaprli.