Marija Ahačič Pollak po 60 letih končuje glasbeno pot, ki sta jo močno zaznamovali Avsenikova pesem Tam, kjer murke cveto ter skladba Tečejo, tečejo nitke, ki jo je ustvarila sama. In zanimivo, tako kot se je Slavku Avseniku melodija za Golico porodila ob ropotu pletilnega stroja, se je njej utrnila, ko je opazovala premikanje statev tkalske umetnice Marije Svatina.
Glasbo je imela v krvi
»Tržičanka sem. V Tržiču sem začela in tu bom svojo glasbeno pot tudi sklenila,« pravi Marija Ahačič Pollak, ki za slovo od glasbenih odrov po šestih desetletjih pripravlja veliki koncert, ki bo 11. septembra zvečer v Dvorani tržiških olimpijcev. Na odru se ji bodo pridružili dame domače glasbe in številni gostje. Njena kariera se je začela leta 1955, ko se je udeležila radijske avdicije, na kateri jo je slišal peti tudi Vilko Ovsenik, ki je bil nad njenim glasom tako navdušen, da jo je predstavil bratu Slavku. Prva pesem, ki jo je zapela z Avseniki, je bila Tam, kjer murke cveto.
»Zapela sem jo pred 59 leti v Studiu 14 Radia Slovenija, od koder so v živo predvajali Četrtkov večer. Noge so se mi močno tresle. Nisem pa še slutila, da bo prav ta skladba zaznamovala moje življenje in da bom imela nekaj malega zaslug pri njenem uspehu tudi sama,« pravi Ahačič Pollakova, ki ima na obdobje sodelovanja z brati Avsenik same lepe spomine. »Že takrat so bili profesionalci, in lepo je bilo sodelovati z njimi. Slavko je bil strog, a korekten, pa tudi dobrodušen, tako njemu kot Levu Ponikvarju in Ježku smo se za odrom velikokrat od srca nasmejali,« razkriva sogovornica, ki jo je srce kmalu zatem vodilo v Kanado. Tam se je ljubezen do slovenske besede in pesmi z leti le še poglabljala. Sploh pa je imela muziko v krvi od mladih nog, saj je bil njen oče učitelj glasbe in dolgoletni kapelnik tržiške godbe.
Razpeta med
domovino in tujino
Z možem Petrom sta si v Torontu ustvarila družino, rodili sta se jima hčerki Andra in Monika, ki sta danes prav tako navdušeni nad Slovenijo. A odločitev, da zapusti starše, sestre in brata ter odide v Kanado, ni bila lahka. »Nisem se zavedala, da si moraš v tujini vse ustvariti brez kakršne koli pomoči in se dokazati s trdim delom ter poštenostjo. Ekonomski uspehi ne pridejo čez noč. Dobre stvari nastajajo postopoma,« pravi Tržičanka, ki jo je vseskozi mučilo hudo domotožje. Da bi ga lažje premagovala, je na drugi strani luže ustanovila žensko vokalno skupino Plamen, ki med drugim prepeva slovenske ljudske pesmi. Drugo leto bo slavila 25-letnico obstoja in bo gostovala tudi v Sloveniji.
»Vsa leta sem pogrešala starše, svoj rodni kraj in gore. Vsakoletni obiski Slovenije pa so mi pomagali, da sem si vsakič znova napolnila baterije in živela naprej,« pravi Ahačič Pollakova, ki je pred dobrima dvema desetletjema ustanovila radio Glas kanadskih Slovencev, kjer je dejavna še danes, za svojo vsestransko kulturno poslanstvo med rojaki in širšo skupnostjo pa si je prislužila red za zasluge Republike Slovenije. Ponosna je na kanadske Slovence, ki so dobro organizirani. Povezujejo jih vseslovenski kulturni odbor ter radio in revija Glasilo, ki delujeta pod njegovim okriljem že skoraj četrt stoletja, pravi sogovornica, vselej razpeta med Slovenijo in državo na drugi strani luže. Kot je napisala v pesmi Deželi ljubim dve: 'Čeprav zdaj Kanada lasti si kos srca, v Sloveniji še vedno sem doma.'
Koncert
za slovo
Ahačič Pollakovo poznamo tudi po njeni skladbi Tečejo, tečejo nitke. Porodila se ji je, ko je pri statvah opazovala Marijo Svatina. »To je bilo naključje. Ko sem zagledala njene statve, ki so se premikale sem in tja, sem jih primerjala z življenjem. Škoda, da je veliko prezgodaj umrla in da pesmi ni nikoli slišala,« je še zaupala. Na vprašanje, ali ji je ljubša ta ali Murke, brez pomisleka odgovori: »Nitke. Murke so le majhna stopnica v mojem življenju. Nitke pa so moje delo. Prvo sem samo pela, drugo tudi napisala.« Koliko interpretacij je doživela skladba, ne ve. »Vem pa, da jo imajo ljudje radi, saj jo na željo poslušalcev večkrat vrtijo na radijskih postajah,« še doda.
In čemu odločitev za slovo? »Vsako obdobje se enkrat konča in vsakdo mora sam presoditi, kdaj je čas, da ne gre več na oder. Koncert z damami domače glasbe 11. septembra v Tržiču bo verjetno res zadnji, na katerem bom pela. Kot zborovodkinja pa se še ne poslavljam, saj bom plamenkam, ki so moji posvojeni otroci, pomagala, dokler mi bo zdravje dopuščalo in me bodo potrebovale. Včasih sem prav presenečena, da se dekleta v četrt stoletja dolgem obdobju niso nikoli sprla in da me še vedno razveseljujejo s profesionalnim pristopom ter ljubeznijo do slovenske pesmi,« sklene Marija Ahačič Pollak.
Pestra tkanina življenja Marija Ahačič Pollak je napisala tri knjige, zadnja z naslovom Tečejo, tečejo nitke, v kateri je popisala svoje življenje in je neke vrste nadaljevanje njenih Nitk življenja, Martinčkovi iz Tržiča, je izšla spomladi. Ko jo pobaramo, ali bi danes morda povlekla drugačne niti, odgovori: »Moja tkanina življenja je zelo pestra. Moram reči, da je bilo veliko več niti veselja kot niti solza, zato ne bi ničesar spreminjala.« |