Nori konj je prišel po drugi svetovni vojni z Američani, že leta 1944 pa je pustolovec in pisec Ernest Hemingway kar v zasebnem podvigu osvobajal francosko prestolnico, zavzel neki hotel in poskrbel za zabavo. Prav on naj bi postavil temelje revijskemu gledališču. Vse do danes spada Crazy Horse med najbolj znane turistične točke, domačini ga ne marajo preveč, se pa tre bogatih Arabcev in radovednih Azijcev. Spored je izbran in kakovosten, dekleta lepa, gostujejo znana imena, minuli teden je bil to Thomas Neuwirth, svetu bolj znan kot letošnji manj pričakovani zmagovalec evrovizijske popevke Conchita Wurst. Sosedje se že mrzlično pripravljajo na jubilejno 60. tekmovanje na Dunaju, po malem se norčujejo iz pojočega transvestita Klobase, češ da zna le eno pesem. Pa se je Conchita razkurila in krenila v širni beli svet.
Zaljubljen v Tinino glasbo
Izkušnje je zbirala po stari celini, v črni Afriki in onstran luže. Mahnila jo je v mesto ljubezni in v znamenitem pariškem nočnem lokalu končno predstavila novo pesem – Heroji. Crazy Horse je stara institucija, saj sega v leto 1951, znana po imenitnih dolgonogih plesalkah popolnih postav, ki praviloma nastopajo, če odmislimo trikotno krpico blaga, v evinem kostumu, koreografije pa so drzne in profesionalne. Še danes tekmuje z legendarnim Moulin Rougeom in Lidom. Sprejme le 230 gledalcev, vstopnina znaša do 125 evrov, zaščitni znak je stalna revija Desires, poželenja. Že po nekaj vajah na Elizejskih poljanah nedaleč od Slavoloka zmage je Tom bolj s stasom kot glasom ogrel plesalke in druge ustvarjalce revije. Razkril je svoje »obline«, presenetil z ritmično nadarjenostjo in v živo zapel, kajpak zmagovalno evrovizijsko pesem Rise Like A Phoenix, na nastopih pa dodal še River Deep, Mountain High Tine Turner in potem res postregel z novo pesmijo Heroes. Menda ni preveč izvirna in domiselna, za besedilo in melodijo je poskrbel sam.
Dramatična in primerno koketna
Pa kaj bi, v žepu ima pogodbo za prvi album, ki naj bi ga Sony izdal spomladi pred dunajskim šovom, produkcija naj bi stala najmanj 300.000 evrov. Sodeč po odmevih je bila en teden dolga pariška predstavitev uspešna, za avstrijskega transvestita se zanimajo znani Parižani, najbolj je zagret kontroverzni modni ustvarjalec Jean-Paul Gaultirer, ki meni, da je bil Conchitin nastop eleganten, dramatičen in primerno koketen, kritiki pa so dodali, da ima avstrijski fantazijski lik uglajen stil, dunajski šarm in premore še dovolj zdrave samoironije. Na sobotnem sklepnem nastopu so se ji pridružile kabaretne zvezde revijskega gledališča. Conchita, zmagovalka iz Københavna, prihaja iz idiličnega zgornjeavstrijskega Gmundna, kjer se je vitki Tom rodil 6. novembra 1988, pred časom oblikoval domišljijsko osebo z južnoameriškega višavja in po legendarnem Udu Jürgensu (ta nastopa še z 80 leti!) postal drugi avstrijski zmagovalec evrovizijske popevke. Zdaj si je na stežaj odprl vrata v svet!
Conchita kot Mona Liza
Conchita trdi, da je moški, v Parizu so ga prav obnorele plesalke, na tiskovni konferenci je zatrdil, da ljubi in občuduje Tino (Turner), zato je izbral njeno pesem, a v različici, ki jo poje Celine Dion. Pravi, da ne bo nikoli plesal kot Beyonce, a ima velike načrte. Kakor koli, Conchita Wurst je zgrabila priložnost in uspelo ji je. Pravi še, da je nekoliko nenavaden občutek, ko je na odru med plesalkami, ki si v enem od prizorov nadenejo njegovo brado, Gaultier jim je namenil modrčke, ki spominjajo na Madonin korzet, sam pa se pojavi kot Madonin kip, tokrat z dolgo črno brado. Za obisk Pariza je ostalo malo časa, a si je ogledala znameniti Louvre, na spletu pa se je pojavila Conchita v podobi najslavnejše slike – Leonardove Mona Lize. In kulturni fenomen Conchita ostaja uganka.
