Kar polovica orkestra je iz družinskih članov

MURSKA SOBOTA – Ob 80-letnici obstoja pred dvema letoma so se člani Pihalnega orkestra Murska Sobota pod vodstvom kapelnika Simona Novaka odeli v zlate uniforme, ki so jih sami skreirali. Čeprav nekateri drobci nakazujejo, da je godba v prekmurski metropoli delovala že prej, za njen uradni začetek šteje leto 1933, »ko so jo v okviru obstoječega gasilskega društva ustanovili na pobudo Franca Lanščaka st.,  Ludvika Cvetka  in Jožeta Benka«. Med najpomembnejš imi začetnimi, vse prej kot lahkimi nalogami vodstva je bila, da glasbenikom priskrbi inštrumente. Prva nastopa so imeli v domačem mestu in v Šalovcih, prvi kapelnik pa je bil profesor Ubald Justin. Po vojni je godce na novo zbral vojaški kapelnik in poznejši učitelj na glasbeni šoli Jože Grlec. Zavedajoč se reka, da brez prave godbe ni pravega mesta, mu je uspelo v orkestru združiti že izkušene in mlade, pionirske godbenike.

Prva povojna stavka

V ustanovni zasedbi je trobento igral Janez Korošec, leta 1946 pa je Grlec h godbi pritegnil Janezovega enajstletnega sina Jožeta. Januarja letos je obhajal življenjsko 80-letnico. Kako je začel, se spominja: »Kapelnik Grlec, ki je bil vojaški muzikant že v stari Jugoslaviji, nas je močno motiviral, tako da smo kmalu obvladali tri koračnice – njegovo Vojislav, pesem Prešernove brigade, Na juriš – ter himno Hej, Slovani. Že naslednje leto smo šteli 20 članov, štirje smo bili mladi, preostali pa vsi učitelji.«

Napredovali so hitro kot v koračnici, tako da so leta 1949 že sodelovali na državnem tekmovanju pihalnih godb v Mariboru: »Iz tega, da žirija ni podelila prve nagrade, nam pa je dodelila drugo mesto, smo se še dolgo šalili, da smo bili prvi na drugem mestu.«

Obveznosti je imel Jože kot kamnoseški vajenec toliko, da je še spal bolj malo: »Na delo sem odhajal ob šestih, opoldne sem prišel domov, ob pol dveh se mi je začela šola, ki je trajala do sedmih zvečer, ob osmih smo v orkestru začeli vaje, ki smo jih sklenili ob desetih.«

Ker je bival v bližini tovarne in po zaslugi njegovega urnika so fantiča poznale vse Murine delavke. Razvili so šegavo prijateljstvo: »Če se nisem ob srečanjih oglasil jaz, so se pa one. Mnoge so se vozile s kolesi, te sem rad ogovoril: 'Gospa, kotač se vam vrti!' One pa meni: 'Cücka noter deni!' Ali pa jaz kolesarki: 'Nena, kamo jo pelate?' Ona meni nazaj: 'Tebi na nos, ka bo füčkala kak kos!'«

Ko se je začela izgradnja Nove Gorice, so povabili tudi murskosoboške godbenike: »Za igranje himne ob jutranjem dvigu zastave v naselju in po zajtrku za igranje koračnice vsaki izmed brigad posebej med odhodom na delovišče. Podobno smo vsako izmed desetih brigad z godbo pričakali ob vrnitvi z delovišča. Vmes smo bili pa sprva prosti, in ker smo prišli brez kapelnika, smo se ta čas znašli po svoje. Kmalu je akcijsko vodstvo sklenilo, da moramo poleg muziciranja še na delovišče. Prvi dan so nam razdelili krampe in lopate za regulacijo potoka Koren. Že popoldne smo se uprli, da nismo delavci, ampak muzikanti. Vodstvo je z nami sklicalo sestanek in vztrajalo pri svoji zahtevi. Mi pa njim, da gremo potemtakem raje domov. Ker naslednji dan nismo hoteli na delovišče, so nas kaznovali z odvzemom hrane. No, vseeno smo jo dobili, saj je bilo več kuhinj in kuharji so nas imeli radi. Ampak nazadnje, ker nismo popustili, so nas spokali na vlak in poslali domov.«

Za tiste čase dogodek ni bil ravno primeren, da bi ga obešali na veliki zvon, zdaj pa so nanj lahko celo rahlo ponosni: »Po vsej verjetnosti je bila naša stavka sploh prva v Titovi Jugoslaviji.«

Familiarnost je lahko vrlina

Jože, ki je v godbi spočetka igral prvo trobento, krilnico, se je moral leta 1952 zaradi odhoda v Ljubljano posloviti od najljubše godbe, a je brž poiskal drugo: »Nekaj časa sem igral pri Šiškarjih. Te godbe ni več. Ker sem bil zaposlen pri firmi Marmor in smo z njo po vsej Sloveniji montirali partizanske spomenike, sem se v Beli krajini, kjer smo se zadržali, pridružil godbi v Črnomlju.«

Po končani mojstrski šoli in odsluženi vojaščini se je Jože vrnil v Mursko Soboto: »Seveda sem spet igral z našo godbo, hkrati pa še pri stari bakovski, in ker smo imeli v Soboti še upokojensko godbo, tudi pri tej.«

Vmes je zamenjal inštrument: »Na kapelnikovo željo zaradi potrebe orkestra sem s trobente prešel na tenor bariton. Naj bi bilo začasno, a je ostalo do zdaj.« Sprva so šteli od 18 do 20 članov, sčasoma od 30 do 35, zdaj 40. Prva dekleta so začela prihajati sredi 70. let iz glasbene šole, zdaj jih je 14.

Jože je h godbi že zamlada, devetletnega, pripeljal sina Oliverja. Po očetu naj bi zazvenel s trobento: »Ker pa so me potrebovali za bobenček, me je kapelnik Grlec naučil še tega. In pri tolkalih sem še zdaj.«

Ko je moral Marjan Farič za službo v Bruselj, ga je kot društveni predsednik nasledil Oliver. Nalogo opravlja že tretji štiriletni mandat.

Družinsko tradicijo Koroščevih v godbi nadaljuje Sandra, ki že četrto leto igra flavto, ob tem je še društvena tajnica.

Svojčas sta z godbo nastopala tudi Jožetov brat Slavko in Oliverjev sin (Sandrin brat) Dorian, ki pa se je moral začasno zaradi študija v Ljubljani posloviti.

A Koroščeva družina ni izjema, po trije godbeniki prihajajo tudi iz družine  Cigüt , po dva pa iz družin Rajbar, Sever, Sluga, Kranjec, Kianec in Sečko. Starostni razpon med najstarejšim, Jožetom Korošcem, in najmlajšim godbenikom,  desetletnim Matjažem Cigütom, je okroglih 70 let. Prav toliko, 70-letnico godbeništva, bo Jože Korošec slavil prihodnje leto.

Ob koncu prišepnimo še to, da je ob igranju koračnic vzklila že tudi ljubezen – prvi par so že poročili, drugega še spodbujajo za korak k matičarju.