Velikim imenom slovenskega kantavtorstva, Tomažu Pengovu, Tomažu Domicelju, Andreju Šifrerju, Janiju Kovačiču, Adiju Smolarju, Marku Breclju, Aleksandru Mežku, Iztoku Mlakarju idr., ki so s številnimi nepozabnimi albumi in skladbami za vedno zaznamovali slovenski glasbeni prostor, sledi vse več predstavnikov mlajše generacije fantov in deklet, ki svojo glasbo prav tako ustvarjajo in predstavljajo zgolj s kitaro in svojim vokalom. Vikend je izbral nekaj najbolj aktualnih kantavtorskih imen.
Narat
O novi plošči Konec sveta vedno pride nenapovedano
Skladbe so nastajale na klasičen kantavtorski način: besedilo, kitara, vokal. Tako sem jih tudi posnel, potem pa jih je prevzel Matevž Kolenc ter z dodelanimi aranžmaji pripeljal stvar do točke, ko so se v zgodbo vključili še Polona Janežič (klaviature), Jelena Ždrale (viola) in Blaž Celarec (bobni, klarinet). Strukturno gledano se komadi niso močno spremenili, so pa zato ogromno pridobili po glasbeni plati. Strah je odveč je bila izčiščena plošča, Konec sveta vedno pride nenapovedano pa je izdelana.
O tem, da si večina kantavtorjev priskrbi spremljevalno zasedbo
Besedne zveze »spremljevalna zasedba« ne maram, v kontekstu mojega početja je povsem neprimerna. Gre bolj za sopotništvo, ustvarjalno izmenjavo, za glasbene in tudi prijateljske vezi, ki se spletajo že dolgo in ki so na tem albumu zgolj zaživele na nov način. Že sam naslov, verz »Konec sveta vedno pride nenapovedano«, ni moj. Zapisal se je Poloni v njenem romanu Sinbadove muze, ki bo izšel jeseni. Zasedba, ki se skriva pod imenom Narat, je plod dolgoletne kreativne promiskuitete, po domače glasbene kurbarije.
O »novi« kantavtorski sceni
Težko govorim, a če je, sem verjetno njen del. Če je na kitari Woodija Guthrija pisalo, da je to stroj, ki ubija fašiste, potem lahko samo upam, da s tem orožjem še znamo ravnati. Naravni položaj kantavtorstva je opozicija. Ne v odnosu do katere koli konkretne politične opcije, ampak v odnosu do sistema nesvobode nasploh. Sistema, ki temelji na slepoti in neumnosti. Imamo knjige in imamo kitare, vojna še traja in ne zadeva samo »nove« kantavtorske scene, ampak vse.
O domačih vzornikih
Gotovo Jani Kovačič. Komad? Recimo Disko Karamazovi.
Kantfest jih nagrajuje s kantami
Za vnovični zagon kantavtorstva je zelo zaslužen tudi festival Kantfest International, ki poteka v Rušah na Štajerskem. Letos bo že 10., ustanovitelja sta Xenia Jus in Peter Andrej: »Postregli smo s črnohumornim sloganom: Na kant ali v kanto? In odgovorom: Na Kantfest! Ta je namigoval na absurdno situacijo: imamo odlične kantavtorje, ki nimajo svojega festivala in se razdrobljeni izgubljajo v poplavi estradne glasbe!«
Posebnost festivala je tudi zanimiva nagrada, čisto prava kanta za smeti. Podeljujejo se zlata, srebrna in bronasta kanta. »Nagrade ne želijo spodbujati zagrizene tekmovalnosti, ampak skušajo humorno spodbujati izbrane avtorje. Kanta čedalje bolj postaja simbol ponorelega sveta. Bolj kot smo tehnološko napredni, več stvari in ljudi pristane v kantah!«
Tomaž Domicelj
Kdo je kantavtor?
Tisti, ki lahko stopi na oder in ima dve uri in pol samostojnega nastopa svojih pesmi, zraven pa igra kitaro ali klavir.
O svojem začetnem vzgibu
Ko je človek star manj kot dvajset let, res verjame, da lahko z glasbo spremeni svet. To je bil tudi moj iskreni vzgib. So bili pa takrat seveda čisto drugačni časi, drugačni strahovi. Drugače je, če se bojiš, da boš izgubil službo, ali pa če misliš, da ti bo na glavo padla atomska bomba.
O »novi« kantavtorski sceni
Sicer se že ves čas nekaj miglja, ampak opažam, da je zdajšnje dogajanje res bolj intenzivno, kar se mi zdi fino! Zdi se mi celo, da so raperji spodbudili zanimanje za verbalno ustvarjanje. Si je pa težko predstavljati, da njihove komade ljudje potem rapajo tudi ob tabornem ognju. To, kar ustvarjajo ti brenkači, ki jih je zdaj res kar nekaj, se mi zdi neprimerno bolje, bolj uporabno.
Eva Hren
O plošči Etnosoul
Etnosoul je plošča slovenskih ljudskih pesmi, ki smo jih s skupino Sladcore spet ovili v moderno obleko. Tokrat je plošča bolj kitarska, kar napoveduje, da se vračam nazaj k svojemu instrumentu, kitari!
O tem, da ni klasičen kantavtor ...
Sicer sem profesorica kitare, vendar redko izvajam lastne skladbe, saj sem zadnje čase predvsem poustvarjala slovenske ljudske pesmi. Kantavtor pa poje skladbe, ki je ustvarja sam. Kvečjemu, bi v šali lahko rekla, da sem bila kdaj kanta-avtorica, pa še to v zgodnji mladosti (smeh).
... a da se podaja na to pot!
Zdaj sem še vedno kantavtorica le med štirimi stenami, kjer nastajajo pesmi za projekt, ki si ga že dolgo želim narediti. S kitaro imam intimo, ki je nikjer drugje ne morem dobiti.
Katarina Juvančič
O svojem kantavtorstvu
Do pred kratkim nikoli nisem razmišljala, da bom – ko bom velika – kantavtorica. V nekem trenutku pa mi teoretični vidiki glasbe (v smislu antropologije glasbe in glasbene publicistke), ki se jim posvečam zadnjih deset let, niso bili več dovolj. Ker sem se od otroštva izražala tudi skozi poezijo in delno z glasom in ker se mi je zdelo, da tudi tako lahko artikuliram svet v sebi in okrog sebe, je postalo nekako logično, da se preizkusim tudi v takšni vlogi.
O prvencu Selivke
Selivke bodo izšle konec junija. So upesnjene in uglasbene zgodbe desetih žensk. Pripravljam jih z glasbenim tovarišem in sopotnikom Dejanom Lapanjo, na albumu sodeluje še 10 gostov in znan ženski pevski zbor. Avgusta načrtujeva turnejo po Škotski, septembra bova igrala na Irskem, jeseni bo promocija na domačih odrih.
O domačih vzornikih
V obilju glasbe, s katero sem odraščala in ki me je oblikovala kot osebo, kritičarko, ljubiteljico in kantavtorico, se najde tudi »sveta trojica« domačih kantavtorjev s svojimi kultnimi albumi, ki jim še danes večkrat prisluhnem: Jani Kovačič (Ulica talcev), Marko Brecelj (Cocktail), Tomaž Pengov (Odpotovanja). Kakšni dobri učitelji!
Katarina Avbar
O svojem kantavtorstvu
Moje ustvarjanje je zaznamovala biografija o Bobu Dylanu. Ves čas sem jo nosila s sabo in prebirala, dokler je nisem nekega dne pozabila na polici pod šolsko klopjo. Ker je več nisem imela, sem pač začela pisati svoje pesmi.
O prvencu Beležnica
V svojo Beležnico, ki je nastala v sodelovanju s producentom in kitaristom Petrom Deklevo, sem poskušala ujeti duha časa, v katerem živimo, pri čemer se nisem izogibala ne žalostnim zgodbam ne srečnim koncem, predvsem pa ne humorju tako na tuj kot na svoj račun.
O domačih vzornikih
Med slovenskimi kantavtorji starejše generacije je na mojem ustvarjanju največji pečat pustil Tomaž Pengov s svojim debitantskim albumom Odpotovanja, čeprav sem na »repeat« poslušala tudi Cocktail Marka Breclja.
