Rodil sem se 1. februarja 1939 na Gorenji Brezovici pri Šentjerneju pod Gorjanci. Bil sem mizar, zdaj sem upokojenec, z ženo pa kmetujeva na manjši kmetiji. Dolga leta sem bil tudi predsednik Prostovoljnega gasilskega društva Maharovec, 40 let sem igral na rog pri občinskem pihalnem orkestru Šentjernej,« pravi skromen možakar, ki je tudi član Društva pesnikov slovenske glasbe, Jože Grgovič. In naj namesto njega dodam še, da s svojimi recitacijami sodeluje pri številnih kulturnih prireditvah, pripravil je nemalo poslovilnih govorov in jih tudi sam prebral, za svoje delo pa je prejel precej priznanj.
Za prijatelje pisal ljubezenska pisma
Še posebno je ponosen na zlato Gallusovo značko, nagrado domače občine, in republiško odlikovanje za posebne zasluge v gasilstvu. Še danes je dejaven v številnih občinskih društvih, njegova šibka točka pa je pesnikovanje. Izdal je tri pesniške zbirke, kar sam, v samozaložbi: Svet pod Gorjanci, Dolenjska zemlja in Stopinje po Dolenjski, v pripravi je že četrta. Žilica za rime in lepe misli mu ne da miru. O tem pove: »Že od mladosti sem v sebi gojil željo po pesnikovanju. V mladih letih sem za prijatelje pisal celo, če verjamete ali ne, ljubezenska pisma! To je bilo predvsem v vajeniški šoli. Učiteljica slovenščine mi je že tedaj napovedala, da bom s pisano besedo v življenju še uspešen, in nekoč me je poklicala na stran ter mi dejala: 'Iz vas bo še nekaj ratalo!'« se spominja pesnik, ki je pesmi začel resneje pisati šele ob upokojitvi leta 1996. V najbolj ustvarjalnih moških letih, kot pravi, se je namreč posvetil predvsem domu, gradnji, družini in službi, zato ni bilo časa za pisanje.
Njegove pesmi so v glasbo prelili znani ansambli
Ko je prejel prvo penzijo, pa se je odprlo. »Vodilne misli in nagibe za pesnikovanje sem iskal in našel v naravi, ljubezni, nekdanjih običajih, v skrbeh kmečkih gospodarjev, prihodnosti, ki ni nič kaj rožnata. In potem sem srečeval različne ansamble domače glasbe, pa sem se lotil pisanja. Najprej sem za ansambel Vrisk napisal pesem Dekletova kamrica.« In uspeh se je hitro prikazal. »Res je, in potem sem imel, četudi navaden kmet, vedno pri sebi papir in svinčnik, da sem lahko zapisal, kar se mi je porodilo v glavi, včasih kar na kosišče, če ni bilo papirja. Človek, ki ustvarja verze, se pogovarja tudi s tišino. In da ti zares lahko uspe napisati kaj lepega, dobrega, mora biti pravi dan. Če si zadovoljen, srečen, vesel, potem hitro dobiš kakšno dobro zamisel … Dovolj je že, če greš v gozd in tam uzreš kakšno polomljeno drevo, ki se upira naravi, in že je tu motiv in zamisel za pesem. Če je dan pravi, lahko pesem hitro nastane, včasih pa ne prideš nikamor, preprosto ne gre,« pravi. Obstajajo avtorji skladb, ki iščejo primerna besedila, jim kaj šine v glavo in želijo, da napiše pesem o tem ali onem. Pesmi ima zapisane v zvezku in naročnik običajno pogleda vanj in poišče, kar želi. »A meni je najlepše, če pesem napišem sam, tako kot se mi porodi,« oriše nastajanje besedil za domače viže pesnik, ki je leta 2006 na Ptujskem prejel nagrado Marjana Stareta za kakovostno pisanje besedil, ki jo podeljuje Društvo pesnikov slovenske glasbe. Njegove pesmi so v glasbo prelili ansambli Frančič, Pogum, Vrisk in celo Ansambel Lojzeta Slaka.
