John Malkovich postal prepričljivi Casanova

O zgodovini in resničnosti, tokrat v opernem filmu, znova pripoveduje ameriški igralec balkanskih korenin John Malkovich, ki je že pred leti v gledališki predstavi odkril zimzeleni šarm zaprašenega imperialnega Dunaja. Bilo je galantno obdobje, le nekaj desetletij, preden je kongres na novo razdelil Evropo, ko je stari Giacomo Casanova blizu poznejše prestolnice psihoanalize otožen in zagrenjen pisal svoje znamenite Spomine – pet tisoč listov v veliko zvezkih. Tolažil se je z vedro-žalostnim Mozartom, pozneje bi verjetno na Berggasse 7 legel na znameniti Freudov kavč. Bi mu ikona dušeslovja lahko pomagala?

»Sploh ni bilo treba,« meni Malkovich, ki je po odmevnem gledališkem projektu, s katerim je gostoval tudi v Avstraliji in Južni Ameriki, nepoboljšljivega erotomana zaigral še v filmu Giacomo Variations Dunajčana Michaela Sturmingerja. Ostareli beneški ljubimec, ki mu je v mladih letih uspel spektakularni beg iz beneških svinčenih ječ, da bi v svetu ljubimkal še s slavnimi ženskami, kot sta Madame Pompadour in cesarica Katarina Velika, se, podobno kot Jack Nicholson, ne spomni, koliko žensk je osrečil ali razočaral. Bilo jih je pol manj, kakšnih 1000! Saj od kavalirja na takšno vprašanje ni mogoče pričakovati pravega odgovora.

Dogajanje iz zaodrja

Veliko imajo skupnega Giacomo, John in Jack, izumirajoča vrsta Adamovih potomcev. John se je od Nevarnih razmerij kar spremenil, zdi se, da je postal uglajen, preudaren in resen, ja, celo prijetno plah. Zatrjuje, da počne le še tisto, kar ga resnično veseli. V zadnjih letih se je navezal na Dunaj in zgodbe iz njegove bogate preteklosti. Zgodilo se je po naključju, s pomočjo dirigenta Martina Haselböcka med turnejo z glasbeno komedijo Inferial Comedy.

Med dolgimi debatami je ustvarjalna trojica ugotovila, da bi naredila nekaj, kar je za obe zvezdi galantnega obdobja blizu Mozartu. Z dunajsko glasbeno akademijo je v gledališču Ronacher nastal gledališki projekt, s katerim so se podali po Evropi in na svetovno turnejo do južne poloble. Štiri leta pozneje so ga v Giacomovih variacijah prelili še v film, ki spretno vključuje dogajanje v zaodrju. Pa zadeva ni bila preprosta, saj je Malkovich prepričan, da gledališka in filmska igra nista niti sestrični. Pa še opera! Petje in ples... Nastala je zvrst, ki ne spada v noben gledališki ali filmski predal. Za projekt jim je uspelo navdušiti prave operne zvezde, kot sta Ana Prohaska in Jonas Kaufmann, tako gledalcem ni treba trpeti zgolj ob Johnovem pogumnem skoku med pevske zvezde.

Casanova je bil pomemben!

Režiserju Sturmingerju so variacije že dolgo blodile po glavi, še posebno odkar je odkril malce pozabljene spomine beneškega ljubimca, ki je med izgnanstvom v sosednjem Trstu prevajal Homerjevo Iliado in v naših obalnih krajih raziskoval čarobno moč refoška. Casanova je bil gledališki človek, njegova mama operna pevka, oče samosvoj potepuh, vsekakor ne kdorsibodi, predvsem pa zanimiv za današnji čas.

Francoska Narodna knjižnica v Parizu je pred petimi leti za rekordnih sedem milijonov evrov odkupila Spomine, v njih je ostareli togotni možak podoživel svoje izjemno življenje pustolovca, pisca, izumitelja (rad se je hvalil, da je svetu podaril sodobno loterijo), politika in raziskovalca … Teh 5000 gosto poisanih strani je veliko več kot kronika škandalov, Malkovich je »neznansko užival v srečanjih od Thomasa Jeffersona do Voltaira«. Vsekakor je bil Casanova med prvimi, ki so se zavedali svoje individualnosti, pomenila je vstop v sodobni svet. Beneški ljubimec je še vedno zasmehovan ali ironično pomilovan. Bil je pomemben in velik človek, tudi v višino naj bi meril skoraj dva metra.

Film za 
prgišče drobiža

Če priznamo ali ne, naši severni sosedje so filmski narod, kar ne dokazujeta le Michael Haneke in lansko odkritje Ulrich Seidel. Za Variacije je pisana ustvarjalna ekipa zbrala le dva milijona evrov in se odpravila na snemanje v Lizbono, kjer je neodvisni producent Paulo Branco na obubožanem jugu za mesec dni in malo denarja najel kar mestno operno hišo.

Nastalo je zanimivo delo, v njem igrajo in pojejo imenitni ljudje, med njimi nemška filmska ikona Veronica Ferres, kot baltska pisateljica Elisa von der Recke se približa ostarelemu Casanovi – Chevalieru de Seingaltu, ki se je vsak dan pritoževal nad mlačno kavo in trdimi, neužitnimi špageti ter na odročnem češkem gradu v nespoštljivem posmehovanju osebja še deloval kot bibliotekar grofa Waldsteina in pisal Spomine. Mešanje fikcije z realnostjo v žlahtnem Mozartovem duhu, soočanje z Don Giovannijem oziroma Don Juanom, a vse se nekako vrti predvsem okoli fenomena Malkovich, ki na koncu zapoje še znano Mozartovo podoknico. Film je krst doživel na festivalu v San Sebastianu, morda ga bomo kdaj videli tudi v Sloveniji, saj so se stoletja naše zgodovine odvijala prav med Benetkami in Dunajem.