Slovenski glasbeni prostor vedno znova dokazuje, da so razmere lahko še slabše. Koncertna prizorišča so za večino skupin nedostopna, mediji ožajo prostor, ki je posvečen domači glasbi, še posebno nekomercialnim vsebinam, lažja dostopnost do snemalne opreme pa je povzročila hiperprodukcijo samooklicanih muskontarjev, ki še dodatno kalijo že tako nasičeno glasbeno sceno. Prvi znak nižanja kakovosti je prav hiperprodukcija, zato ne preseneča, da naša rock, alter in pop scena premore le peščico resnično prepričljivih zasedb, in kranjska skupina The Tide se uvršča prav na vrh domače ponudbe.
Sklop glasbenih večerov
Nedavno so Tomaž Štular, Janez Šter, Drejc Pogačnik, Dejan Osterman in Boštjan Gradišek predstavili tretji studijski izdelek Landings, ki je nasledil albuma Love & Trust (2006) ter Kings of the Hill (2010). Za tretje albume je značilno, da dokončno utrdijo zasedbe in definirajo njihov značaj. To velja tudi za Landings, ki razkriva, da imamo opravka z radovednimi, odprtimi in odločnimi ustvarjalci, ki se ne prestrašijo novega in, kar je še pomembnejše, se ne bojijo že preizkušenega. Z bleferji je pač tako, da jih klišeji pogoltnejo in izpljunejo. The Tide pa lahko brez kakršnega koli tveganja zaigrajo country, pa niso slišati kot slaba parodija, temveč so kul, obvladajo. V mislih imamo seveda skladbo Roll The Dice, za katero so posneli tudi zanimiv videospot. Na plošči, kjer je prostor dobilo devet komadov in dva remiksa, je polno primerov elegantnih in iskrenih rešitev, tako glasbenih kot besedilnih, ki poslušalca posadijo v sedež in ga ne spustijo, dokler se plošča na konča. Občutek svobode in dinamike, ki žari iz skladb, ni naključje. »Z osnovnimi idejami je album začel dobivati obliko pred nekaj leti, prave smernice pa šele sredi snemanja. Takrat smo resnično začutili, kakšen bo končni izdelek, ter mu izbrali primeren naslov – Landings. To pomeni, da smo tokrat nekatere stvari pustili odprte skozi proces snemanja, kar pri prejšnjih albumih ni bilo praksa. Poleg tega smo k sodelovanju prvič povabili šesto uho, ki je poskrbelo za nadgradnjo v produkciji in končnem miksu,« nam je zaupal pevec in avtor besedil Tomaž Štular.
Vsi, ki smo že imeli priložnost slišati skupino The Tide v živo, dobro vemo, da se odlično znajdejo na odru in da njihovi komadi na koncertih nekaj še pridobijo. »Verjetno zaradi vse energije, ki jo damo na odru, pesem najbolje zaživi, in kdor pozna album, ve, da bodo pesmi v živo dobile dodaten pulz, ki se ga težko ustavi. Poleg tega nam oder pomeni svobodo, odmik od določenih smernic, ki jih moraš upoštevati za snemanje albuma. Na odru imaš čas, da daš pesmi več svobode, občutkov, in predvsem vsaj mene popelje v drugačne dimenzije, kot je bilo mogoče v studiu. Ravno to naj bi bil čar živih nastopov, da publika dobi več, kot je slišati na albumu.«
Album Landings se je začel napovedovati že pred slabim letom, do uradnega izida so bili izdani trije singli – Matrix World, Little Love Pretender, Roll The Dice. »S tem smo že dobivali prve odzive poslušalcev. Veliko mi pomeni kritika bližnjih in ekipe, ki znajo biti zelo iskreni, in že preden je šel album v tisk, smo bili kot skupina zadovoljni. Danes pa je seveda že velik uspeh, če poslušalec najde na celem albumu tri ali štiri pesmi, ki si jih bo zavrtel več kot dvakrat, kar ta album definitivno ima.« S to trditvijo se več kot strinjamo, izbira je celo tako velika, da ne bomo nobene skladbe posebej izpostavljali. Njegovo poslušanje pa priporočamo vsem, ki ste se naveličali istokopitne glasbe. Prav v času krize bi morali najboljšim skupinam in tudi mladim upom stopiti nasproti in jih podpreti. »The Tide bomo preživeli tako ali drugače, verjetno ker smo vedno delali na način, ki ga mogoče komercialno usmerjeni krogi težko razumejo oziroma jih ne zanima,« je povedal Tomaž. »Tako počasi pripravljamo nov sklop glasbenih večerov, ki bodo predstavljeni malo drugače, kot smo vajeni. Do takrat bo pa tudi kakšen klasični rock večer dobrodošel.«
