Rokenrol je še vedno hišni bog, vpije Pero Lovšin v udarnem uvodu v novi album. To je edina stalnica, za vse drugo je prišel čas za spremembo. Dobesedno: Za spremembo je namreč naslov nove plošče. In hišni bog ima pri Petru doma tudi svetišče. Njegovo delovno sobo krasijo stare orgle in kitara, na stenah pa slike glasbenih legend – Rolling Stones, Sex Pistols, Boba Dylana in redka kopija izvirnega besedila My Generation skupine The Who.
Spremembo ste začeli pri sebi: novi album je spet bolj rockerski od prejšnjega Hudičevega soda, ki je bil kar odmeven, ampak na koncertih ga skoraj niste igrali.
Preprosto ni bil primeren za električni bend. Letos smo imeli krasen akustičen koncert na Jurčkovem odru na Lentu, kjer je ta material prišel v poštev, ampak takih je bilo malo. Občinstvo, ki hodi na moje koncerte, je večinoma rockersko. Bolj ko sem posnel akustičen folk album, bolj smo z bendom, Španskimi borci, na odrih žgali Pankrte in Sokole. Želja po žganju se je tenstala, ampak vse se zgodi spontano: pred leti sem na primer imel idejo, da bi naredil sufijsko ploščo, derviše, a je nastalo čisto nasprotje, album Happy Hour.
Naslov Za spremembo ima političen podton. Kdo ali kaj vam stopa na žulj?
Album je sicer odsev različnih vtisov in razpoloženj zadnjih dveh let, ampak s skupnim imenovalcem, ki ga izraža naslov: po dveh desetletjih razvoja v novi državi smo prišli do obdobja, ko vlada tako močno negativno razpoloženje, ki mu – tudi če hočeš odpotovati, se umakniti, se zadeti, ne poslušati radia ne gledati dnevnika – ne moreš ubežati. Jasno je, in to tudi ni moj namen, da plošča sama po sebi ne more spremeniti sveta, se mi zdi pa zabavno komentirati, provocirati in dati kakšen predlog ... Bes med ljudmi se krepi. Včasih smo mislili, da je pomembno, da se zgodi ljudstvo. Ljudstvo se je zgodilo v Grčiji in Španiji – a se skoraj nič ni premaknilo, še vedno so v zosu.
Ko je bil socializem, ste s Pankrti pozivali k spremembam, k svobodi, kam zdaj pozivate – nazaj?
Jaz sem že takrat govoril, da dvomim o parlamentarni demokraciji. Saj je novi sistem prinesel tudi kaj dobrega, ampak po drugi strani je prinesel še hujše anomalije. Socializem je vsaj nagrajeval tiste, ki so dali mir in pridno delali. Spomnite se prodaje Tobačne tovarne, zdravega podjetja, ki je hranilo na stotine ljudi! Jaz nikoli nisem kadil, ampak zdaj bi z užitkom prižgal filter 57 – čeprav bi dal notri za okus malo travice –, ker je bil to kriminal pod krinko pravne države: ker so bili zakoni tako napisani, da se je nekomu lahko požvižgalo za usodo 600 delavcev, medtem ko je nemški pizdun mastno zaslužil. Torej bi bilo smiselno najprej to pravno državo porušiti!
Vendarle vi javno (včasih tudi z nastopi) pozdravljate tako leve kot desne ...
Že za časa Pankrtov sem na vprašanje, kaj sem politično, ker pač socialni demokrat ni več primeren izraz, odgovarjal, da sem salonski anarhist. Nisem v nobeni stranki, tudi redkokdaj igram za kakšno, so mi pa nekatere ideje bližje. Ime mojega benda Španski borci gotovo sugerira nekaj revolucionarne romantike, čeprav sem bend v resnici tako poimenoval, ker so na prvem koncertu igrali na španske kitare (smeh). Tudi ne zanikam, da mi je blizu tradicija partizanstva. Ampak še najbolje je biti v rokenrolu, ker se s tabo ne ukvarjajo, nihče te resno ne vabi v stranko, še v partijo me niso vabili.
Rokenrol je še vedno vaš hišni bog, priznavate. Kakšno pokorščino in katere zakramente zahteva?
Zahteva spoštovanje užitka. Čeprav so časi težki, ne propagira odrekanja. Niti zmernosti. Tako da ni vedno najbolj priporočljiv bog (smeh). Včasih ga ne razumem in sva v konfliktu. Je pa gotovo vseodpuščajoči. Zahteva glasnost, kar meni glede na to, da sem že napol gluh, zelo ustreza. Je dostikrat kontradiktoren. Ima jasno zgodovino, nima pa visokoletečih obetov. Čeprav so mu napovedovali pokop, vedno znova vstane od mrtvih.
Nismo vajeni, da bi pevci pri 57 letih tako neposredno propagirali to vero. Najbrž je treba veliko kondicije za to?
Moj poklic je bil sloganopisec in dva od sloganov sta bila Najboljša droga je žoga in Seks, šport in rokenrol. Še vedno se ravnam po teh dveh.
Mar ni ta bog nekoč zahteval tudi droge in alkohol?
Seveda, saj pravim, da je kontradiktoren. Če sem v hudičevem sodu in se zelo dobro počutim, ne bom rekel, da tam pijem vodo. Še premalo je pijem. Sicer ne bom tu propagiral zdravega načina življenja, daleč od tega.
Lahko pa rečem, da vsaj dvakrat na teden igram nogomet, tečem, smučam in plavam, kolikor se da. Odkar je v svetovnem športu vse odvisno le še od denarja, ga manj gledam in več igram. Tudi norenje po odru je šport. Šport in rokenrol gresta skupaj. Veste, kaj Francozi zavrtijo, kadar pridejo njihovi smučarji v cilj na veleslalomu v Adelbodnu? Plastic Bertranda: Ca plane pour moi – pank!
»Ona se je s celo četo ljùbila, ampak prvi se je ljubil komandir,« pripovedujete v pesmi Sreča in mir. Že nekoč ste peli, da ste trije najboljši par. Poligamna spolnost je še vedno tabu. Kako ljudje sprejemajo takšna besedila?
Ne vem točno (smeh). To je bil čisto ludističen trenutek, ko sem med sabo povezal tri sicer nepovezljive stvari: ljubezen, množičnost – skupinski seks – in red. In še zadovoljstvo vmes. Bil je divji večer v Prekmurju, mislim, da je bilo motoristično srečanje. Med našim nastopom se je pojavila striptizeta... in... no, pustimo še kaj domišljiji (smeh).
Tudi takšne seksualne eksplicitnosti nismo vajeni pri starejših glasbenikih, kot je tista v pesmi Nisem proti, ko ona želi biti gor, vi pa se ne upirate, saj vam je spodaj čisto dobro. Je to prevladujoča poza pri teh letih?
(smeh) Ne vem. Pri meni je kar upoštevanja vredna. Je pa super za spremembo (smeh). Ampak to je seveda samo ena od interpretacij tega besedila. Mislim, da v resnici še najbolj izraža trenutne družbenopolitične razmere: kako so ljudje danes pripravljeni sprejemati podrejen položaj, samo da preživijo.
Čarovnijo ste posvetili smučarju Roku Petroviču. V kakšnem odnosu ste bili z njim?
Komad je nastajal takrat, ko so prišli avtorji dokumentarnega filma o njem k meni po izjavo. Rekel sem jim, da imam nekaj, kar bi se kot po neki čarovniji vključilo v ta kontekst. Roka sem spoznal kot Pankrt, ko smo igrali na enem od belih koncertov. Spremljal je glasbo, postala sva tesna prijatelja, še toliko bolj, ker sem bil športni novinar na Delu. Ko smo snemali himno za Slovana, je tudi on pel spremljevalne vokale v ozadju, to je bilo leta 1987, ko se je s svetovnega pokala vrnil zmagovalec. Najmanj sem poznal njegov odnos do indijske filozofije, zato smo eno od instrumentalnih izvedb te pesmi zdaj posneli z indijskim pridihom s sitarji in tablami.
Novinarstvo ste pustili pred 15 leti. Kaj se vam je zamerilo?
Bil sem glasbeni urednik pri reviji, ki je začela čedalje bolj rumeneti. Če sem pisal o glasbenikih, me je zanimalo tisto, kar je pri njih bistveno, ne pa to, kaj delajo v zasebnem življenju. Saj je tudi to zanimivo, ampak nikoli ne bi šel nekoga čakat v grm ali vohljat za njim. To se mi ne ljubi. Takrat sem imel na zalogi precej dobre glasbe in veliko koncertov in sem se odločil za spremembo. Saj sem še kaj napisal, pokrival sem Rolling Stones v Čikagu, ampak bilo je več stroškov kakor honorarja. Ugotovil sem, da imam kot glasbenik dosti višjo ceno (smeh).
