Predvsem v mladih letih smo se radi morda celo prepirali, katera glasba je boljša, katera skupina ima boljšo melodičnost in na kakšen ritem se da najbolje plesati. Nekaterim so še danes najbolj všeč Beatlesi, medtem ko drugi prisegajo na Queene, ali sodobno elektronsko glasbo, ali pa si morda ne morejo predstavljati nedeljskega kosila brez narodno-zabavne glasbe. Kaj pa je v resnici tisto, kar določa, katera glasba nam bo bolj všeč? Ali je mogoče, da je naš okus zapisan med tanke in informacij polne vijačnice naše DNK?
Glasbeniki, ki ustvarjajo najbolj priljubljene hite, pogosto pravijo, da nimajo formule za uspeh. Zato pa producenti poznajo kar nekaj trikov za ustvarjanje popevk, ki gredo hitro v uho in s tem pritegnejo več poslušalcev, s katerimi pride seveda tudi – uspeh. Saj sami dobro veste, da nam včasih določene skladbe nikakor ne gredo iz glave. Zelo hitro lahko presodimo, kaj ustreza našim ušesom in ob kateri glasbi začnemo poplesavati. Kje pa leži ta center za odločanje?
Kaj je res
Etnomuzikologom je zdaj z novo študijo morda celo uspelo najti odgovor na to vprašanje. In odgovor je bolj zapleten od vprašanja. Ne gre namreč za enoznačen odgovor biologije, pač pa za zanimivo mešanico pomembnih dejavnikov, ki skupaj ustvarijo okolje, v katerem se izoblikujejo naš okus in preference. Med te spadajo tako vzgoja kot okolje pa tudi družabni krogi in glasba, ki smo ji na splošno izpostavljeni.
O vlogi vzgoje in narave se lahko pogovarjamo prav pri vseh aspektih človeškega življenja in glasba zagotovo ni izjema. Ker je prisotna v vsaki kulturi, so razumljivo tudi znanstveniki glede tega razdvojeni. Nekateri pravijo, da se okus za glasbo in preferenca konsonance in disonance izoblikujeta s pomočjo biologije, spet drugi za to krivijo okolje in socializacijo.
Biološki in kulturni vidik
Tisti, ki zagovarjajo biološki vidik, predvidevajo, da so matematičnost harmonij in intervalov ter zakonitosti ritmičnih vzorcev ljudem povsem naravno privlačni. Biološko gledano imajo toni, h katerim nas naravno vleče, specifična razmerja intervalov. Po mnenju znanstvenikov, ki dajejo prednost tej teoriji, to pomeni, da so kulturno pogojene preference nemogoče. Menijo namreč, da je naravno prirojen glasbeni okus pravzaprav univerzalni fenomen.
V nasprotju s tem pa skladatelji in strokovnjaki za kulturo glasbe (etnomuzikologi) menijo, da je konsonanca pravzaprav konstrukt zahodne kulture. Če zelo poenostavimo, so glasbeni okus in preference po njihovem mnenju rezultat poznavanja glasbe in kulturne izpostavljenosti. Gre namreč za to, da smo vsi ljudje rojeni z enako strukturo možganov in živčnih sistemov, ki so sicer prilagodljivi – tako kot človekov govor, denimo. In če naš okus lahko oblikuje naša vzgoja, potem okus za glasbo nikakor ne more biti univerzalni fenomen.
Vpliv zahodnjaške glasbe
Ker se mnenja tako zelo razlikujejo, so na Tehnološkem inštitutu Massachusettsa (MIT) izvedli raziskavi, ki ju je Josh McDermitt, profesor nevroznanosti na oddelku za možgane in kognitivne znanosti, izvedel s kolegom Ricardom Godoyem. Ugotovila sta, da razlike v preferencah nakazujejo, da igra kultura precej pomembnejšo vlogo pri oblikovanju estetskih odzivov na glasbo kot biologija. Primerjala sta namreč pet skupin ljudi in njihove odzive na konsonantne in disonantne zvoke.
Ena od skupin je bila sestavljena iz članov odmaknjenega amazonskega plemena Tsimané, ki šteje 12.000 članov. Preživljajo se s kmetovanjem in živinorejo, njihova izpostavljenost zahodni glasbi in kulturi pa je zelo omejena. Njihova lastna glasba je sestavljena iz igranja na inštrumente in petja, vendar brez harmonij, saj običajno poje ali igra le ena oseba ali inštrument hkrati. Izsledke te skupine so primerjali s štirimi skupinami, ki so dobro poznale zahodnjaško kulturo in glasbo. Udeleženci študije v teh skupinah so bili laiki in poklicni glasbeniki.
Kako smo uglašeni
Ugotovili so, da so bili članom plemena Tsimané vsi zvoki skoraj enako všeč – v nasprotju z drugimi udeleženci, ki so večinoma raje izbirali konsonanco. A tudi med slednjimi so se za konsonantne kombinacije pogosteje odločali profesionalni glasbeniki kot laiki. Torej ljudje, ki niso izpostavljeni zahodnjaški glasbi, nimajo preference za konsonanco, kar ni v prid teoriji, da je nagnjenje k harmoniji oziroma okus za konsonanco in lepe tone nekaj prirojenega. Tako so se preference za konsonanco ali disonanco znotraj petih skupin močno razlikovale.
Raziskava je bila težka, saj dandanes ni lahko najti ljudi, ki niso izpostavljeni sodobni zahodnjaški glasbi, ki ima sama po sebi veliko konsonantnih harmonij. Iz tega razloga je težko razločiti, ali so ljudem všeč določeni toni, ker so jim znani, ali zato, ker so sami po sebi všečni. A v vsakem primeru kaže, da se naši možgani uglasijo na okolje, v katerem odraščajo, in s tem tudi naš okus za glasbo.
| Konsonanca ali disonanca Prijetni zvoki so v zahodni glasbi znani kot konsonanca, neprijetni pa kot disonanca. Glasba zahodnjaške kulture, ki obsega razpon od klasične do pop glasbe, je pogosto označena kot konsonanca. Sestavljajo jo prijetne kombinacije tonov, kot sta C in G, ki jih najdemo ne le pri Beethovnu, pač pa že v antični Grčiji in skladateljih, ki so živeli 800 let pred našim štetjem. Naši možgani se uglasijo na okolje in s tem tudi naš okus za glasbo. |
