V Dolenjem Leskovcu pri Brestanici že skoraj 40 let deluje Ansambel Jožeta Škoberneta. Vodja se je rodil pred skoraj 66 leti in na začetku glasbene poti je bil znan predvsem kot ljudski godec, saj je igral na več kot 400 porokah.
Slak je njegov vzornik
»Prvo samostojno ohcet sem odigral že pri rosnih 15 letih in zame je bil tedaj to kar velik napor, saj sem na harmoniko igral šele osem let. Vedno in povsod rad povem, da je moj veliki vzornik Lojze Slak, še posebno pa mi je pri srcu prepevanje Fantov s Praprotna. Tudi moj pokojni oče in sedem stricev je igralo na diatonično harmoniko. Izhajam iz velike družine, ki ji je glasba vedno veliko pomenila. Kmalu po 20. letu sem že poskusno deloval s triom, toda samo na porokah. Leta 1975 pa sem se odločil ustanoviti ansambel in ob moji harmoniki smo imeli še kitaro, basovsko kitaro, bobne in klaviature. Po nekaj letih je ansambel razpadel in leta 1980 smo se z basistom in baritonistom Tinetom Markom, kitaristom Dragom Mutakom ter s pevcema Stanko Macur in Mirkom Španom lotili resnejšega delovanja. Že dve leti pozneje smo pod taktirko Borisa Kovačiča posneli kaseto Kjer nekoč je veter zibal klasje, naslovna skladba pa je bila zelo uspešna tudi na Lojtrci domačih ljubljanskega radia. Ansambel je po dvakrat uspešno nastopil tudi na Ptujskem in Števerjanskem festivalu,« se spominja še danes priljubljeni harmonikar Jože Škoberne.
Gradiva je dovolj
Pozneje je zamenjal pevski del zasedbe in z že obstoječim triom je nadaljeval tako, da je k sodelovanju povabil pevski kvartet Fantje z Brezovske gore, v katerem so peli Darko Kočnar, Franci Drnovšek, Jože Burja in Ivan Marinčič. Z njimi so posneli dve cede plošči z več uspešnicami. Na prvi so se najbolj prijele skladbe Harmonike nežen glas, Mama, hvala ti in Češnja, na drugi pa je vsekakor presegla vsa pričakovanja žgečkljiva Naivna Nežika. Zasedba je občasno nastopala na koncertih in družabnih srečanjih, igrali so za zaključene družbe in sodelovali tudi v tv-oddajah Na zdravje. »Zdaj pa se z glasbo ukvarjamo bolj ljubiteljsko, ne igramo več po veselicah, udeležujemo se le televizijskih snemanj in ustvarjamo nove melodije v studiu. Pred kratkim smo s Stanko Macur posneli prav lep valček z naslovom Tako je življenje naše. Da bo naša glasba še bolj raznolika, pa smo s kvartetom Jarica, v katerem pojo Matej Horjak, Jure Skrinjar, Tomaž Čepin in Dejan Drstvenšek, posneli še dve viži, polko Slavljencu in lep valček Ko ljubezen mine. Gradiva imamo dovolj, in če bo zdravje in vse drugo, bomo po jesenski trgatvi dočakali izid nove zgoščenke,« sklene kratko pripoved o že kar dolgi glasbeni poti vedno dobrovoljni godec Jože Škoberne.
