LOS ANGELES – V življenju je skusil prav vse, njegovo popotovanje je kot pravljica in napeta pustolovska zgodba hkrati. »Vse življenje se spopadam z rasizmom v najrazličnejših oblikah,« pravi zabavljač svetovne slave, ki danes ni le čil starec, marveč se zdi tudi nabit z življenjsko silo in neuklonljivo voljo.
Beda Harlema
»Kljub uspehom, naklonjenosti množic po svetu in celo slavi sem ostal ponosen Afroameričan!« zapiše v zajetni avtobiografiji My Song (Moja pesem).
V njej se živo spominja bede v Harlemu, kjer je kot zvedavi temnopolti deček odraščal v črnskem getu, otroških let v Kingstonu, kjer ga je babica naučila samozavesti, da je postal svetovna zvezda in brezkompromisni borec za svobodo in pravičnost. Ta mesec je legendarni glasbenik, kralj kalipsa, igralec in politični aktivist Harry Belafonte praznoval 85 let.
Prostovoljno v mornarico
Njegov oče je bil mornar z antilskega otoka Martinik, mama pomožna delavka s sosednje Jamajke, spoznala sta se kot ilegalna pribežnika v ZDA, zapadla alkoholu in nenehno bežala pred oblastmi. Deček je spoznal družinsko nasilje, bedo in obup ulice, prestopništvo in kriminal ter ponižujočo rasno diskriminacijo. Ni ga posrkalo, morda ga je rešil beg v vojno, kot prostovoljec se je javil v mornarico in preživel. A ob vrnitvi ni doživel priznanja in hvaležnosti, rasni predsodki so bili še (pre)globoko zakoreninjeni, takrat si ni upal sanjati, da bo doživel temnopoltega ameriškega predsednika.
Začel kot pomožni hišnik
Kratko je delal v Harlemu kot pomožni hišnik, s podarjeno vstopnico si je ogledal predstavo American Negro Theatra, postal odrski delavec in končal v igralski delavnici. Ko je spoznal igralca Sidneyja Poitiera, je vedel, da želi postati prvi temnopolti Hamlet!
Slavni sošolci
Sprejeli so ga v znani newyorški gledališki šoli, preživljal se je kot prodajalec in postrešček, njegovi kolegi na legendarni šoli pred nacisti pobeglega Nemca Erwina Piscatorja so bili poznejši hollywoodski zvezdniki Marlon Brando, Tony Curtis, Walter Matthau in Rod Steiger. Ko je leta 1954 postajal znan, je zvečer slavil na odru, podnevi pa še doživljal ponižanja na ulici. Vsak nov film z belko je bil škandal. »Če hočeš kaj spremeniti, je pomembna jeza. Jeza, ne sovraštvo!« Uspelo mu je na odrskih deskah in pri filmu, a v srcu je nosil še žgočo potrebo po glasbi svojih karibskih suženjskih prednikov. Začel je nastopati v newyorških klubih, kjer je zabaval belce, kmalu so ga spremljali velikani jazza Charlie Parker, Max Roach in Miles Davis.
Prodal več plošč kot Elvis
Svetovno slavo mu je prinesel Banana Boat Song, ki pripoveduje o izkoriščanju obiralcev sadežev na plantažah Srednje Amerike. Dobil je lastno televizijsko oddajo in se posvetil karibski ljudski glasbi in kalipsu. Veliko je snemal in nastopal, z ritmom in nezamenljivim hripavim glasom je kmalu prodal več plošč kot Elvis Presley. Album Calypso je bil kar 31 tednov zapored na vrhu ameriških glasbenih lestvic, presegel ga je le Thriller Michaela Jacksona.
Politični aktivist
Za politični aktivizem ga je ob prvem srečanju pridobil prijatelj Martin Luther King. Poslej se je še dosledneje in načrtno boril proti rasnemu razlikovanju, bil med najglasnejšimi proti vojni v Vietnamu in vsem oboroženim spopadom po svetu. Spoprijateljil se je z Robertom Kennedyjem, poslušal ga je njegov brat J. F. K., zapel mu je ob imenovanju za ameriškega predsednika, v javnosti pa so mu očitali razpihovanje socialističnih idej.
Pobudnik gibanja We are the World
»Življenje je vredno le, če ne sprejmeš socialnih krivic in se zavzemaš za pravičnost in mir ter sožitje,« uči mlade generacije. To, kar mnogim zveni kot obrabljena fraza minulih desetletij, postaja danes spet nadvse aktualno. Leta 1985 je bil med pobudniki globalnega projekta We are the World, da bi pomagal lačnim v Afriki, postal je ambasador Unicefa za Etiopijo, Kenijo in Sudan.
Bush je tiran
Med prvimi je predsednika Georgea W. Busha označil za tirana. Pravzaprav je od leta 2004 upokojen, za dobrodelne namene še rad seže po mikrofonu, pa tudi ritem zibajočih bokov še obvlada kot mladenič. In seveda je bil med glavnimi, ki so spremljali Baracka Obamo pri osvajanju Bele hiše. Avtobiografija Moja pesem niza prav vse od poznih 20. let minulega stoletja do danes. Odkritosrčno priznava, da je v družinskem življenju povsem odpovedal. Iz prvega neuspelega zakona ima hčeri Adrienne in Shari, s katero je pel v duetu. Njegova druga žena je postala plesalka in igralka Julie Robinson, tudi z njo ima dva otroka, sina Davida in hčer Gino. Več je doma, a pred časom smo ga videli na filmskem festivalu v Berlinu.
