Vsestranski glasbenik, predvsem pa mojster zvočnih čarovnij velikega revijskega orkestra James Last je preminil v svoji drugi, torej izbrani domovini – na Floridi. Onstran luže je zaslovel kot pionir easy listeninga, lahkotnega, a nikakor površnega poslušanja, po vsem svetu pa kot prepotreben poslanik dobre volje (v smislu kdor poje, slabo ne misli) v vse bolj neuglašenem svetu. Kljub značilni in takoj prepoznavni interpretaciji glasbe ga je bilo težko predalčkati.
Solidna obrt, dober okus
Zapisal se je zabavni glasbi, podobno kot večni Mozart je bil prepričan, da je muzika le ena, in to dobra ali slaba. Poznavalci so ga častili še kot džezista stare šole, vsekakor je spadal med res velike v glasbi. Pravzaprav ga lahko primerjamo z dunajskim očetom Straussom, podobno kot on je znal v praksi brisati mejo med tako imenovano resno in zabavno glasbo, ko je izhajal iz trdne, solidne obrti in dobrega okusa.
Še 1. aprila letos je devetdesetič stal za pultom londonskega Royal Albert Halla, ene največjih koncertnih dvoran sveta, ki je odprta vsem zvrstem. Angleži so še posebno cenili harmonični in topli zven njegovega 40-članskega briljantnega orkestra, ki že dolgo ne sledi več smernicam. Verjetno jih je rojeni Nemec prepričal z negovano džentelmensko pojavo, dirigentskimi kretnjami iz pozibavajočih bokov … Na jubilejnem nastopu se je torej poslovil od glasbenega sveta, v legendarni dvorani je prehitel številne nacionalne ikone, če omenimo le Toma Jonesa in Rolling Stones. Med njegove občudovalce je spadala celo kraljica Elizabeta II., mladim pa Last ni pomenil veliko do takrat, ko je hollywoodski režiser Quentin Tarantino njegovo »kičasto glasbo babic in dedkov« novim generacijam vešče razkril in vključil v uspešnico Kill Bill.
S hladnega severa med vroče ritme
Luč sveta je ugledal kot Hans Last leta 1929 v Bremnu, obdarjen z glasbenim čutom in posluhom je že kot otrok in v mladih letih dobil bitko s fagotom, tubo, kontrabasom in klavirjem. Skoraj skrivoma je gojil heretični džez, igral je v ameriških vojaških klubih v zasedeni Nemčiji in po zvezah pridobil note najnovejših skladb ameriških avtorjev. Takrat je bil staromodni Last pravzaprav precej moderen, a se je držal zlatega pravila: glasbo naj ustvarjajo in izvajajo glasbeniki! To seveda velja tudi za zabavno glasbo.
James je bil nadarjen, celo genialen in predvsem spreten aranžer, v poslušljivo glasbo je znal preliti tako rekoč vse. Dolgo je vztrajal kot solist inštrumentalist, zlasti basist plesnega orkestra Radio Bremen, pozneje še večjega v Hamburgu, iz obeh se je sčasoma oblikoval njegov zasebni orkester, s katerim je potem desetletja potoval po vseh celinah. »V globalni univerzalni okus je prevajal in aranžiral kakovostno glasbo iz različnih kulturnih sredin, med zimzelene je uvrstil uspešnice nostalgičnega dunajskega mornarja Freddyja Quinna in pisal popevke za Wencke Myhre, Caterino Valente in Lale Anderson.
Zdaj ga potrebujejo tam zgoraj
Svetovno zabavno glasbo je predstavil v sprejemljivih in razumljivih oblikah, takšna je bila leta 1971 legendarna LP Voodoo Party s Santano. V zlati dobi, ko je bil enako popularen na obeh straneh Atlantika, je izdal po sedem, osem velikih plošč na leto. V 80. letih minulega stoletja je odšel v ZDA, ni se odločil za New York ali Los Angeles, vleklo ga je na jug in Florido. V zlati ameriški dobi je prodal več kot 80 milijonov plošč, albumov in drugih nosilcev zvoka ter osvojil 208 zlatih plošč.
Američani so ga hitro vzljubili, po njegovem izzivalnem koncertu Power to the People leta 1972 na Rdečem trgu, ko so mu šokirani organizatorji izklopili zvočnike, so ga razglasili za ambasadorja dobre volje in glasbe. Neki prijatelj je ob njegovi prehitri smrti, saj je imel čili starec še veliko načrtov, primerno modro povedal, da je James Last osrečil dovolj ljudi, njegova zemeljska misija je končana, zdaj ga potrebujejo v nebesih …
Te so bile le enkrat!
Prve velike uspehe je leta 1963 prinesel niz Te so bile le enkrat, ko je posodobil in preoblekel stare hite iz predvojnih let. Ko je grozilo, da bo postal radijska institucija, se je svobodni nordijski duh uprl in tvegal skok v lastno glasbeno vesolje. In res mu je imenitno uspelo. Sosede in oblast je že pred množičnim pojavom diskotek in drugih glasbenih zabavišč jezil s prijateljskimi srečanji happy sound ali nonstop dancing z veliko dobre volje, tudi žlahtne kapljice pa kakšnim praškom, kar je lepo predstavil v albumu Non Stop Dancing 65. Postal je mojster medleyjev, med prvimi je v glasbene venčke vključeval tudi The Beatlese.