Trška gora nad Novim mestom je na oko sila zanimiva, slikovita, ljudje pogosto zavijejo z avtoceste in se povzpnejo nanjo. Turistično je sicer dokaj nerazvita, a kaže na bolje. Zveza društev vinogradnikov Dolenjske je namreč letos na praznik cvička ob nepričakovano veliki udeležbi izpeljala prvi vinogradniški pohod po Slakovi poti glasbenih velikanov. Med drugim so obiskovalci iz vse Slovenije na kakšnih devet kilometrov dolgi poti obiskali zidanice ljudskih godcev, ki so se zapisali v zgodovino. Na Trški gori stojijo zidanice Lojzeta Slaka, Henčka Burkata in Franca Potočarja. Na vso srečo je Franc Potočar sprejel petsto pohodnikov še živ, zdrav in nadvse dobre volje. Sto litrov cvička iz svoje kleti je pretočil v suha grla! Pri Henčkovi in Lojzetovi zidanici pa so pohodnike prijazno sprejeli in pogostili sorodniki obeh legend.
Redko brez meha
Zidanica Franca Potočarja je le dober lučaj od Henčkove in streljaj od zidanice Lojzeta Slaka. Z bratom sta jo podedovala skupaj z vinogradom in ga pridno obdelujeta, Franc pa v zidanico le redko pride brez meha. Marsikatero vižo je zložil prav na hribu nad Novim mestom in tam je na harmoniko igral že njegov oče, prav tako Franc. Koliko je bil star, ko si je prvič oprtal harmoniko? »To pa je že skoraj zgodovina, pet let sem imel, ko sem opazoval očeta, ki je bil tedaj priznan vaški muzikant, kako je igral, no, jaz pa sem vzel cekar z dvema ročajema in ju vlekel noter pa ven. Mama je večkrat pripovedovala, kako sem včasih že ob šestih zjutraj vzel cekar in šel po vasi pa nekaj brundal … Tako sem najbrž nakazal, da bom morda kdaj muzikant. Prva harmonika je bila očetova, a učil sem se sam, prav zavzel sem se, oče mi ni pokazal niti ene note. Sem čisti samouk. In ko sem imel deset, dvanajst let, pa sem znal že toliko zaigrati, da me je včasih vzel s seboj na kakšno prireditev ali ohcet.« Prve človek ne pozabi nikoli in tudi Franc se prve harmonike, očetove, še zelo dobro spominja. »Bil je v partizanih, tudi muzikant, in tista harmonika je pozneje odšla v neki muzej. Oče je v glavnem igral po ohcetih, povedal nam je, da jih je štel do številke tristo petdeset, potem pa je prenehal. Igral pa je tudi po veselicah, skladal, njegova je viža Kadar pa mim hišce grem, ki si jo avtorsko delita z Lojzetom Slakom, s katerim sta bila dobra prijatelja. Oče je nastopal sam kot pravi ljudski godec, igral je tudi veliko starih avstrijskih skladb, mazurke pa šarf polke in koračnice. Jaz pa sem, preden sem šel k vojakom, leta 1967, že imel svoj trio, brez pevcev. Kaj smo igrali? Slak je bil moj vzornik, in to so bile v glavnem njegove viže pa seveda stare ljudske. Veliko smo igrali v Jakšetovi gostilni v Novem mestu, in samo da so ljudje slišali harmoniko, je že bilo polno!«
Valčki pretehtajo
Po vrnitvi iz vojske leta 1972 se je začelo pa zares. Zbral je nov trio, ki se je predstavil in mu je uspelo v oddaji Kar znaš, to veljaš, in ker brez pevke ni šlo, se jim je pridružila Marinka Hotko, danes poročena Skušek. Imela je poseben glas in pri založbi Helidon so takoj posneli malo in nato še LP-ploščo. Prišle so prve uspešnice – V zvezdnati noči, Vsako leto le en maj ima, Vso dolgo noč, Moj kokoli … Šest let je ansambel igral, potem je Franc iskal nove izraze, celo kvintet je imel, in čez leta je s pomočjo oglasa dobil novo zasedbo in nastal je Trio Franca Potočarja s Podlipškimi fanti. Zasedba je delovala dobrih deset let, izdala več kaset in dve zgoščenki, nastopali so tudi po sosednjih deželah in nabralo se je kar precej lepih spominov. V tistem času se je kot kitarist v triu dobro uveljavil Francev sin Simon Potočar, ki je danes član Ansambla Petra Finka. Kot skladatelj domačih viž mora imeti harmoniko ves čas pri roki. Ste že pozabili kakšno dobro melodijo, ker je niste takoj zaigrali? »Že, že, ko se pojavi kaj uporabnega, je to treba preigravati, da ostane v spominu, zavesti. A marsikatero sem tudi pozabil, predvsem tiste, ki mi niso bile všeč, toda ko me kakšna omreži, je moja! In takšnih je danes več kot šestdeset.« Katerih je več – polk ali valčkov? »Odvisno od razpoloženja, mislim pa, da pri meni valčki pretehtajo, bolj se vanje poglobim, lepše jih je moč izpeljati, če ima človek občutek.« In kaj počne umetnik danes? »Že kakšna štiri leta sem vodja Društva harmonikarjev Mirna Peč, član je bil tudi Lojze Slak, domačin, v društvu je nekaj zelo nadarjenih mladih glasbenikov, cilj delovanja pa je predvsem nadaljevati delo Lojzeta Slaka, pri čemer sodelujem s Petrom Finkom in še nekaterimi drugimi izkušenimi glasbeniki.«
Naj zapis sklenem še z eno mislijo junaka domače glasbe: »Dober harmonikar mora skladbo zaigrati z občutkom, mora biti nasmejan in dobre volje. In igrati je treba čim bolj z dušo: tudi če je marsikaj lahko tehnično odigrano brezhibno, je, če ni pravega občutka pri igranju, lahko vse zaman. Občutek za igranje je izjemno pomemben!«
