FOTO: S planikami v rokah in solzami v očeh

BEGUNJE NA GORENJSKEM – Že od jutra so se v Begunje začele valiti kolone, ki niso pojenjale vse do vročega popoldneva. »Slavko Avsenik. Vrhunski glasbenik. Pionir narodno-zabavne glasbe. Slovenski mojster. Velikan,« so bile največkrat slišane besede v množici, ki se je dopoldne v spoštljivi tišini podpisovala v eno od treh žalnih knjig, odprtih na Avsenikovi domačiji.

Med tistimi, ki so se Slavku Avseniku poklonili med prvimi, je bila tudi Ana Gomboc. S šopkom planik, nabranih to jutro na domačem vrtu, in s solzami v očeh je povedala: »Bil je prijatelj mojega očeta, zato je v moji mladosti pri nas veliko igral. Mnoge pesmi so nastajale od tu pa do Brezij pri Tržiču, kjer je spoznal svojo ženo.«

Tudi Urs Marti, doma v švicarskem Bernu, je velikana slovenske glasbe osebno poznal. In ne samo njega – natančno pozna tudi glasbeno pot družine Avsenik, saj je o tem napisal kroniko. »Dvajset let sva bila prijatelja. Z ženo sva se tudi poročila v njegovi gostilni tu v Begunjah. Če bi mu lahko kaj povedal, bi mu rekel le to – hvala za glasbo,« je povedal sogovornik.

Iz Nemčije sta 750 kilometrov ta teden pripotovala tudi zakonca Heckert. »Leta 1971 smo se spoznali na enem od njegovih nemških koncertov. Pozneje sva si z ženo ogledala okoli 90 njegovih koncertov, in to ne samo v Nemčiji,« sta povedala zakonca Heckert, ki sta velika oboževalca Avsenikovih melodij, saj imata po lastni izjavi v bogati zbirki »99 odstotkov vseh albumov, ki so jih ustvarili Avseniki«.

Spomin na legendo slovenske glasbe je takole strnil tudi Jože Vester, ki je zadnje spoštovanje prišel izreč v skupini lovcev Lovske družine Begunjščica: »Slavko je bil častni član naše družine od leta 1999, sicer pa je bil že od sedemdesetih let član Lovske družine Storžič. Tam nekje leta 1948, 1949, ko je bilo Slavku 19 let, meni pa pet manj, sva se skupaj z njegovim in mojim očetom odpravila na lov. Lepi spomini so to.«

Skupaj sta pred Avsenikovo domačijo prišli tudi Ema Prodnik in Marija Ahačič Pollak, nekdanji pevki ansambla Avsenik. »Ostaja nepozaben spomin in izjemno bogata glasbena kariera,« je povedala Marija Ahačič Pollak. Strta je bila tudi Ema Prodnik, ki je bila devet let pevka v ansamblu utemeljitelja naše narodno-zabavne glasbe.

Tudi člani ansambla Gašperji, ki so bili s Slavkom Avsenikom leta 1999 na poslovilni turneji, so se prišli poklonit spominu na prvega med enakimi. »Pet let smo bili skupaj. Za nas je ustvaril vse skladbe za prvi album, napisal okoli sto melodij, ki jih je aranžiral njegov sin Slavko Avsenik ml.,« je v imenu Gašperjev povedal Tomaž Hribar in ob vprašanju, kakšen spomin je ostal na vsa ta leta, spoštljivo pokazal na venec, ki ga je nosil v rokah. Napis je kratko, a jedrnato povedal čisto vse: »Slavko, hvala za vse.«

Poštenje, skromnost, srčna dobrota

Dopoldne je po grobi oceni v Begunje prišlo več kot tisoč prijateljev Slavka Avsenika in ljubiteljev njegove glasbe. Majhen kraj pod Begunjščico se je v spoštljivi tišini in že vse dopoldne pripravljal na popoldansko mašo zadušnico in žalno slovesnost, ki sta v spremstvu ljudi iz domovine in tujine potekali le lučaj od Avsenikove domačije. Popoldansko mašo zadušnico je škof dr. Anton Jamnik začel z besedami: »Zbrali smo se ob oltarju v župnijski cerkvi sv. Urha, v katero je zvesto in tako rad prihajal tudi pokojni Slavko Avsenik, da se skupaj zahvalimo za dar njegovega življenja, ki se je z zemeljskim slovesom prelilo v večnost. Hkrati pri tej maši prosimo, naj dobri Bog pokojnemu Slavku nakloni neskončno harmonijo in lepoto večnega življenja.« In nadaljeval: »Bil je človek, iz katerega je posebej sijalo zrcalo večnosti, ker je v vsej svoji ustvarjalnosti in tudi življenjski slavi nepopustljivo sledil najvišjim merilom poštenja, skromnosti, srčne dobrote in spoštovanja soljudi, ki jih je v življenju srečeval.«

Še pred in med mašo so zadonele orgle, nanje pa je organistka Urša Vidic najprej zaigrala pesem Moj rodni kraj, moj rodni dom. Po končani maši je žalni sprevod krsto s Slavkom Avsenikom pospremili nazaj do domačije, pred katero so se nato od Slavca, kot so mu rekli Begunjčani, poslovili številni govorniki in glasbeniki. Najbolj izvirno, v tipičnem gorenjskem narečju, pravzaprav kar v »begunjščini«, se je od Slavca poslovil domačin Sašo Gašperin. Med drugim je dejal: »Kje na svetu pa je še taka vas, kjer ima že vsaka hiša svojo vižo.« In še: »Tvoja muska bi b'la dr'gačna, če bi živel kje drugje. V kri nam je prišla. In še pogreba ni več brez kakšne tvoje... Pa brez skrbi, kol'kor je dobrih muskontarjev dala ta vas, dolgcajt ti nikoli ne bo. Rad' smo te imel in fejst nam boš manjkal.« Družini je spregovoril tudi predsednik države Borut Pahor, ki je med drugim dejal: »To ni slovo. Je tih, veličasten pozdrav. Je srečanje, čeprav tako zelo žalostno. Je naša tiha in iskrena izpoved hvaležnosti. To ni slovo, ker bomo skupaj za vse večne čase. Gotovo je nekje kraj, kamor so v neminljivost poklicani dobri ljudje. Če so to nebesa, je Slavko Avsenik že tam. Zdravljica in Golica. Dve himni. Dve umetnini, ki izkazujeta naš, slovenski narodni značaj. Dve pesmi in melodiji, ki nas določata. Če nam Prešeren govori o edinosti, sreči in spravi, nam Slavko Avsenik vse tri prešerno uglasbi.«

S skladbo Nasvidenje se je nato pokojnemu Slavku poklonil tudi Orkester slovenske policije, okoli 300 glasbenikov v narodnih nošah pa je družno zapelo Slovenija, od kod lepote tvoje. Žalni sprevod je zatem krenil do družinskega groba, v katerega so, potem ko so gardisti izstrelili salve, položili krsto. Ko je izzvenela še pesem Le veter nosi pesem mojo, so se številni počasi poslovili od Begunj. A ne za dolgo, saj ta vas ostaja zibelka slovenske narodno-zabavne glasbe in vanjo se bodo mnogi zgrinjali še naprej.