V soboto je pod Pohorjem prepevala Severina. V Mariboru je odmevalo od vriskov navdušenja. Predvidevam, da je bilo veselje za spoznanje manjše med tistimi, ki jim je veter dogajanje prinesel na dom in niso mogli zaspati. Sam sem imel čast koncertu za nekaj časa prisluhniti pri Koroškem mostu in sem sprva pomislil, da imajo lokalno veselico tik za vogalom. S temi besedami sem se verjetno zameril častilcem te balkanske ikone, ki je osvojila vsakega, ki ima pač tako srčno napako... In jo vabimo kot osrednjo gostjo v televizijske oddaje, na najrazličnejše slovesnosti, strokovne žirije in povzdigujemo kot predmet poželenja v naših filmih. Osebno me Severina ali njena glasba ne motita. Privoščim ji uspeh, je pametna, duhovita in sposobna ženska, ki je prijetna sogovornica. Če nekoliko karikiram, bi lahko moje videnje Severine enačil z ameriško rokoborbo, kjer s steroidi napumpani mišičnjaki vreščijo po ringu in se pretvarjajo, da se pretepajo, medtem ko na tisoče ljudi huronsko vzklika in navija. Ne velja s prstom kazati na silake in vreščati, da so neumni, ker se tako bebasto obnašajo, kje pa, oni s tem služijo mastne novce, neumni so ljudje, vsi ti tisoči, stotisoči, celo milijoni, ki vse skupaj gledajo, kupujejo vstopnice in mahajo z zastavicami. Oni so gonilo te groteske.
Človeški naravi se upira misel, da je lahko večina v zmoti. Prav zaradi tega obstajajo tovrstne večine – zadnji primer neuspelega uvida so bili dolgi nosovi ob izkupičku Raayeve evrovizijske avanture – ljudje se kupčkamo, da se lahko vzajemno trepljamo, si prikimavamo in dajemo potuho. Množice ljudi so seveda najboljši substrat za vsakega glasbenika. Če imaš dovolj veliko in zvesto publiko, lahko ustvarjaš in ostajaš neodvisen.
A časi so takšni, da množice iz svojih vrtičkov preganjajo plemenite vrste in gojijo plevel, ker je hvaležen, kar sam zase poskrbi in bujno obrodi. No, vsake toliko staknejo tudi kakšno invazivno tujerodno vrsto. In ko si enkrat na dnu, se ne velja več čuditi, da so najbolj priljubljen bend aktualne generacije študentov neumorni Modrijani. A v tolažbo velja razkriti, da tovrstna antiintelektualna gibanja niso omejena zgolj na glasbo, podobno se dogaja tudi v drugih umetnostih, predvsem pa gre za globalni problem.
Monopolisti se skrivajo za lažnim argumentom proste izbire
Študije razkrivajo, da inteligenca vztrajno zapušča glasbo. V eni od njih so analizirali besedila 225 skladb, ki so se v zadnjih 10 letih obdržale na vrhu najpomembnejših lestvic več kot tri tedne. Pri tem so se osredotočili na najbolj priljubljene žanre: pop, country, hiphop in rock. Pred 10 leti so bila besedila najbolj priljubljenih skladb na ravni tretješolčkov ali četrtošolčkov. Do leta 2014, ki je bilo zadnje leto študije, so zdrsnila na nivo drugošolčkov ali tretješolčkov. Poudariti velja, da je bilo najzahtevnejše besedilo pod ravnjo šestega razreda, najneumnejše, The Good Life od Three Days Grace, pa bi lahko spesnil otrok v vrtcu.
Tisti, ki ste prepričani, da s tem ni nič narobe, da bi se ljudje le radi zabavali, se še kako motite. Rjovenje pod Pohorjem je kazalnik tega, da je kritična misel ubita, predvsem pa da ni lastne izbire. V Združenih državah peščica korporacij nadzoruje 90 odstotkov medijev. Posledično ima 80 odstotkov radijskih postaj enak program. Ta nikakor ni posledica proste izbire, v kar bi nas radi prepričali domači medijski monopolisti in njihove podrepne muhe, temveč vsiljevanja, ki se mu ne moremo izogniti. A se ni nihče vprašal, zakaj vsako leto isti izvajalci prejemajo nagrade? A res ne obstaja nihče drug kot Justin Bieber, Beyonce, Rihanna ali Taylor Swift?
Avtor študije Andrew Powell-Morse je razkril očitno – znanstveno dokazano je, da upadanje intelektualnih izzivov niža kognitivne sposobnosti. To pomeni, da neumna besedila poneumljajo in nas ujamejo v vrtinec stalnega padanja miselnih sposobnosti. Padanje inteligence v glasbi je torej dober kazalnik časov, ki prihajajo. V odmevni oddaji radia Anti-Media ugotavljajo, da nosi breme krivde učni sistem, saj otrok ne uči razmišljati, temveč jih trenira, da bi nekoč bili zaposljivi. Uspešnost te politike pa ugotavlja s testi, kar ponovno tepta intelekt in kreativnost. Učitelji vztrajno opozarjajo na to, v odgovor pa so tudi sami odvisni od rezultatov teh testov, saj se po njih določa uspešnost šole. Za politike je seveda najslajše prav poneumljeno volilno telo, ker ga je preprosto indoktrinirati.
Vprašanje, kako rešiti nezavidljivo stanje domače glasbene scene, bi bilo preprosto rešljivo, če bi bil interes za to. Trenutno pa vse kaže na to, da tuje korporacije pripravljajo teren za popoln prevzem našega glasbenega trga. Ko se bo to zgodilo, bomo že tako globoko v neumnih napevih, da tranzicije sploh ne bomo opazili. Vprašanja, kaj si o vsem skupaj mislijo pohorske živali, pa se sploh ne bomo dotikali. Veliko jih je že odšlo drugam, ker je ta nekoč prelepi hrib zaradi želje po zaslužku v zimskih mesecih videti kot zebra.
