Pred mesecem se je sredi Vrhnike pojavil velik plakat, na katerem je bil vsem dobro znan domačin Vinko Cankar. Ne sam, na njem je bila tudi psička Megi pasme border collie, ki so jo Vinku podarili preostali trije čuki – Jože Potrebuješ, Matjaž Končan in Jernej Tozon za njegov 60. rojstni dan. Dobremu opazovalcu ni ušlo, da je na plakatu še bas kitara, obešena na klin, iz česar je bilo mogoče sklepati, da se Vinko od nje najbrž poslavlja. Fantom je namreč sporočil, da se bo februarja upokojil in v skupini ne bo več aktivno igral.
Ena vaja in prvi nastop
Desetletja igranja na človeku seveda pustijo sledi. Večinoma sicer pozitivne, kot je denimo prepoznavnost, a tudi takšne, ki jih glasbenikom ne gre zavidati. Med temi je zagotovo izgorelost. Vinko je imel za seboj več let glasbene kariere, še preden se je pridružil Čukom, ki so uradno začeli glasbeno pot leta 1988.
»Po dveh letih pavze pri nekdanjih Čukih sva klaviaturist Marjan Malovrh in jaz hotela nadaljevati glasbeno pot. Marjan je zato začel iskati kitarista. In takrat se je javil Jože Potrebuješ. Dobro se še spomnim našega prvega nastopa. Po le eni vaji ali dveh smo šli igrat za martinovo. Ker so bili vsi z nami zelo zadovoljni, smo nadaljevali,« se začetkov dobro spominja Vinko. Ko se je fantom pridružil še Marko Vozelj, se je pot do slave bliskovito povzpela. Leta 1990 so Čuki izdali prvo kaseto z naslovom Na licu bela solza, leto zatem pa še Rdečo mašno in obe sta bili prodani v zlati nakladi. Po osmih letih je skupino zapustil Malovrh, Čukom pa se je namesto njega takrat pridružil Jožetov bratranec Matjaž Končan.
Ostali so isti
Vinka povprašamo, ali si je kdaj mislil, da bo s Čuki vandral skoraj tri desetletja. »Ko enkrat nekaj delaš in se tvoje delo prodaja, vse kar kliče po novih izzivih. Nikoli si nisem mislil, da bomo oddelali trideset let. Vedno sem se prepustil toku dogajanja,« pove naš sogovornik.
Čuki so v tem času odraščali, se spreminjali, skupaj z njimi pa se je spreminjala tudi publika, ki jih je poslušala pod odri in doma na kasetah in ploščah, danes pa na drugih nosilcih zvoka. »Ja, generacije so se menjavale, temu se ni dalo izogniti. Ko se je to zgodilo prvič, smo bili kar malo šokirani. A šok je minil. Prišli so drugi ljudje, naši poslušalci, čez čas pa so se začeli vračati tudi tisti prvi, ki so prihajali z otroki. Generacije so se torej menjavale, mi pa smo bili vedno pripravljeni narediti vse, da bi se vsi vedno in povsod dobro zabavali. Ko se je začela doba interneta in je lahko vsako skladbo slišal takoj, ko si jo je zaželel, se je prav tako vse zelo spremenilo, a Čuki smo ostali isti,« pravi Vinko, ki se ga bodo številni oboževalci spominjali po uspešnici Poletna, nepozabne so bile tudi njegove vloge v videospotih, kjer se je enkrat prelevil v kavbojca, drugič v skejtarja, vse pa so mu pristajale.
Rad riše
Čuki za Vinka že iščejo zamenjavo, dokler je ne bodo našli, pa jim bo seveda še pomagal pri nastopih, prav tako tudi v studiu, kjer snemajo novo uspešnico. Pogosto so Vinka, ki je doma z Vrhnike, kjer je bil doma tudi pisatelj Ivan Cankar, spraševali, ali je z njim v sorodu.
Naj še dolgo čukajo »Verjetno se sploh še ne zavedam, kako bom pogrešal čudovito slovensko publiko, pa Matjažev smeh, Jernejev humor, Jožetov optimizem in našega tonskega mojstra Jožeta, pa tudi plesalce Plesnega mesta. In če mi date še pet strani prostora, bom naštel prav vse, ki jih bom zagotovo pogrešal,« pravi Vinko, ki še ne ve, kdo bo prevzel njegovo vlogo. Vlogo avtoritete skupine? »Če sem bil jaz avtoriteta, bodo morali povedati drugi. Vem pa, da vsako uspešno podjetje sestavljajo ljudje, ki vsak po svojih močeh pripomorejo k dobri zgodbi.« Bodočemu novemu članu Čukov, ki ga Vinko še ne pozna, saj ga bodo fantje izbrali na avdiciji, polaga na srce: »Stari, poskrbi, da bodo Čuki še dolgo čukali!« |
»Da nisem, se je dokončno potrdilo pred leti, ko mi je brat za rojstni dan podaril družinsko rodovniško drevo s koreninami, ki segajo do leta 1600. In Ivana Cankarja nisem našel nikjer,« nam pove Vinko, ki ni le glasbenik, temveč tudi umetniška duša. Predvsem rad in izvrstno riše. »To počnem čisto po navdihu. Ko pride čas, vzamem v roke čopič in tako povečam svojo zbirko za kakšno sliko. Seveda napišem tudi kakšno melodijo ali besedilo. Zadnje, ki sem ga napisal na Jožetovo melodijo, ima naslov Lahko noč, s tem valčkom smo se lani Čuki uvrstili na drugo mesto med valčki na festivalu Slovenska polka in valček,« je ponosen basist, ki je svoje slike že razstavljal na slikarskih razstavah, v glavnem pa te njegove mojstrovine krasijo stene prijateljev in sorodnikov.
Priden in preprost
In kakšen je Vinko, kadar sezuje čevlje in obuje copate? »Slovenci nimajo radi zvezd,« pravi Vinko. Doda, da je recept, kako se obdržati na sceni tako dolgo kot nekatera znana imena slovenske narodno-zabavne glasbe, zelo preprost. »Bodi priden in preprost. In bodi doma zvezda, če si upaš,« smeje pripomni Vinko, čigar otroci so odraščali in rasli skupaj s Čuki. Bili so tenkočutni kritiki. Vseh pet njegovih otrok, štiri hčerke in sin, ima čudovit glas, vsi igrajo vsaj po en inštrument, nekaterim glasba prav tako reže kruh.
Ko ne bo več čukal s Čuki, mu prav gotovo ne bo dolgčas, saj ima na kmetiji v Podlipi pri Vrhniki ovce, nekaj kokoši in zajcev, pa tudi nekaj prašičev in tri muce, ki se ne pustijo prijeti. Od nedavnega ima še mlado psičko Megi, ki je bila darilo Čukov ob njegovem jubileju. »Ja, pripravili so mi lepo presenečenje, zraven pa kup stroškov: trikratno cepljenje stane 100 evrov, pesjak velik 2 krat 2 metra z uto 1500, koliko bo treba odšteti še za malo šolo in šolo paše ovac, pa ta trenutek sploh še ne vem. A smo je vsi zelo veseli in je ne damo!« odločno zatrdi Vinko, ki se je zavezal, da bo do konca aprila še igral s Čuki.
