Faraoni so, hm, izolska, primorska, slovenska... glasbena skupina, ki je kot protiutež tedaj že splošno znanim Kameleonom nastala leta 1967. Nelfi Depangher je še edini član stare posadke, ki je pred pol stoletja, v tistih časih, ko je skupina The Doors izdala svoj prvi album, Združene države Amerike pa so izstrelile sondo Mariner 5 proti Veneri, orala brazde slovenske beat glasbe. Z Dephangerjem smo se pogovarjali o minulega pol stoletja na sceni, o sceni, kakršna je bila, kakršna je zdaj, in o – Faraonih.
Pol stoletja je minilo od takrat, ko so Faraoni začeli polniti dvorane od Pirana do Murske Sobote. Se še spomnite prvega nastopa Faraonov? Vem, da je to bilo neko taborniško srečanje.
Res je. Bil je nastop zaprtega tipa in kar se ne ve, je to, da je na tem in tudi na nekaj naslednjih nastopih bas kitaro igral Valter Soša. Črto Janowsky je takrat igral pri koprskih Diamantih. Še nekaj bi rad povedal. Pred Giannijem (Collori) je pri nas igral kitaro Marino Kaligarič, nikoli omenjen, ker je skupino zapustil, še preden smo dobili ime in imeli kakšen nastop.
Za preteklost bo še čas in prostor. Kako vidite glasbeno sedanjost?
Opazujem jo bolj s strani, a ne čutim nobene potrebe po zaskrbljenosti. Imamo zelo dobre in v nasprotju z našo generacijo študirane izvajalce. Pevce, še več vidim pevk, ki so tudi dobre glasbenice. Ponujajo nam dobro glasbo z dobrimi besedili in tudi na pogled so zelo všečne.
Že ničkolikokrat smo slišali, da se slovenski glasbi slabo piše. Razmeroma mlada je še peticija z naslovom Pusti peti mojga slavca, kakor sem mu grlo stvaril, tudi Tinkara Kovač kot predstavnica glasbenikov se je že oglasila in ošvrknila razmere, za katere je menda odgovornim bolj malo mar. Se slovenski glasbi res slabo piše?
Mislim, da vem, na kaj ciljaš. Tu gre za predvajanje, posledično tudi plačevanje avtorskih pravic na nacionalnih medijih. Glasbeni in tudi drugi program na nacionalnih radijskih postajah, že samo ime pove, bi moral biti namenjen širokemu spektru poslušalcev. Dogaja se, da se nekateri radijski uredniki obnašajo, kot da je radijska postaja, govorim o nacionalnem radiu, njihova last. Bili so tudi primeri, ko so vrteli tvojo glasbo za plačilo. Kogar predvaja nacionalka, dobi avtorski honorar, na privatnih radijskih postajah dobi bistveno manj. Ko bodo tudi te postaje plačevale tantieme v takšni obliki in obsegu kot nacionalka, se podobne peticije ne bodo več pojavljale. Kdo pa je sploh dovolj kompetenten, da odloča, kaj se bo na nacionalki predvajalo?
Vam kaj pomeni pesem Ne bom pozabil na stare čase?
Precej starejši sem res, senilen pa še ne. To je skladba, ki je pomenila nekakšno prelomnico v faraonski glasbi. Nakazala je, da imamo avtorje, ki znajo na Slavkov glas pisati tudi nekoliko bolj, lahko bi rekli, rockovsko glasbo, in nastale so tudi skladbe v tem stilu: Kar je res, je res, Drugačen, Pijem kar tako …
1992. je bilo leto vaših uspehov. Julija ste imeli prvi nastop na festivalu Melodij morja in sonca v Portorožu. Za skladbo E tristemente ste prejeli svojo prvo nagrado. Praznujete 25-letnico delovanja z veličastnim koncertom na izolski Punti. Za to priložnost ste prvič skupaj nekdanji in takratni Faraoni z več kot 5000 prijatelji in občudovalci. Pri založbi Graffit izide knjiga o Faraonih, v rekordnem času izideta tudi vaša druga kaseta in prvi CD z naslovom Tu je moj dom. Kaj nostalgije?
To, da smo na prvem slovenskem MMS zmagali s skladbo v italijanskem jeziku, je bilo tudi za nas Faraone, ki smo ravno tedaj bili v manjši krizi, presenečenje, zmaga pa dodatna moralna podpora za prebroditev krize. Sledila je 25-letnica in nedolgo zatem vrnitev Slavka Ivančiča. Po prvi kaseti je prav tako pri ZKP izšel prvi CD, kjer so bile tudi skladbe s prve kasete. Tu je bilo kar več pesmi, ki so se lepo prijele pri občinstvu, in imeli smo veliko samostojnih nastopov, saj smo že takrat spremljali Terezo in Oliverja.
Drago Mislej - Mef je zapisal, da ste v nekem trenutku postali del glasbene elite.
Če to izjavi Mef, bo v tem verjetno nekaj resnice. Za Faraone je bilo najbolj pomembno dejstvo, da nismo nikoli bili v sami špici. Vedno nekje blizu vrha, a na Olimpu nikoli. Celo takrat ne, ko smo bili nagrajeni z zlatim petelinom kot najboljša pop skupina 1997. Vrhunec bi lahko bila 30-letnica 1997., ki smo jo praznovali z velikim brezplačnim koncertom in pozneje s cedejem V San Simonu – live.
Pred časom sem vas že vprašal o pojmu priljubljenosti. V času džuboksov in Radia Luxembourg ste bili Faraoni št. 1 na tem prostoru. Kakšna je bila ta priljubljenost? Danes je nemalokrat dovolj, da nastopiš v nekem šovu, in že si najbolj popularen.
Vse se spreminja. V 60. letih so prevladovale skupine. Te so nastajale v garažah. V tistih letih si se uveljavljal na prireditvah, kot so bile kitarijade. Na začetku smo vsi preigravali svetovne uspešnice, le redki so imeli lastne skladbe. Če si imel srečo, si dobil menedžerja, ki je imel kombi, da si se zastonj prevažal na nastope, če si imel še več sreče, ti je kupil ozvočenje. Mi smo dobili Marjana Starca, ki ni imel ničesar od naštetega, je pa vlekel prave poteze. In iz nas naredil kar uspešno skupino. Zdaj prevladujejo solisti. Že na prvem nastopu mora imeti lastno glasbo. Če je kantavtor, si jo napiše sam, če ne, ga prevzame menedžer in mu priskrbi skoraj vse. Postavi ga na festivalski oder, na dobro gledane TV-oddaje in ga reklamira na vse mogoče načine. Ozvočenja ne potrebuje. Marsikdo nima niti mikrofona. So pa, kar je res, zelo dobri in skoraj vsi glasbeno izobraženi.
Minilo je torej pol stoletja. Obstaja beseda, s katero bi strnili ta čas faraonskega življenja?
Morda nekaj takega: adijo, stari peškador, ali pa morda – na svidenje?
