O vasici Praprotno v Selški dolini bi gotovo govorilo veliko manj ljudi, če ne bi od tam izšli znameniti pevci Ansambla Lojzeta Slaka, Fantje s Praprotna. Na bližnji Bukovici je bil pred dobrega pol stoletja močno dejaven pevovodja Franc Potočnik, ki je znal motivirati mladino za petje v šolskem pevskem zboru in odkriti med dekleti ter fanti nadarjenost za petje. Časov sredi petdesetih let prejšnjega stoletja se dobro spominja Andrej Bergant, prvi tenorist in ustanovni član ter kronist Fantov s Praprotna.
Kako se je začela vaša zgodba?
Manjši mladinski zbor, sestavljen iz fantov, starih od 15 do 17 let, je na šolski proslavi na Bukovici leta 1956 prvič okusil opoj velikega aplavza občinstva in s tem pokazal, da je zrel tudi za petje v moškem zboru KUD Bukovica in v cerkvi. Petje nas je tako prevzelo, da smo ob tem prepevali še v sekstetu in kasneje v kvintetu, gospod Potočnik pa nas je podpiral in dodatno poučeval.
V tistem času so bili ljudje željni glasbe, priljubljene so bile zlasti prireditve Pokaži, kaj znaš …
Četrtega februarja 1962 smo na taki prireditvi v Železnikih zmagali, potem pa nas je pevovodja prijavil še na oddaji Radia Ljubljana Za našo vas in prav tako Pokaži, kaj znaš. Uvrstili smo se v finale ter zmagali v kategoriji narodne glasbe in pridobili pravico do snemanja za radijski arhiv. Rezultat: prvih dvanajst posnetkov in prvo osebno srečanje z Lojzetom Slakom.
Od tod naprej vemo (skoraj) vse: 46 let neverjetnih uspehov doma in med rojaki po svetu, številne plošče, radijske in televizijske oddaje ter priljubljenost, s kakršno se med Slovenci težko pohvali še kakšna glasbena skupina. Kot vemo, brez težav le ni šlo.
Velik udarec je bila izguba našega drugega tenorista Jožeta Šifrarja v začetku sedemdesetih let. Iskali smo in iskali zamenjavo zanj, vendar neuspešno. Hoteli smo kar prenehati peti! Tedaj se je s svojo modrostjo izkazal Lojze Slak, ko se je odločil, da ne bomo za vsako ceno iskali pevca, ki bi bil podoben Jožetu, ampak predvsem pevca, ki bi se z nami dobro glasovno ujel. Našel je Francija Rebernika, ki je še danes naš član. V nespremenjeni zasedbi sta zadnjih dvajset let poleg naju še Janez Dolenc in Tone Štritof, ki je pri Slaku igral bas in je tudi naš umetniški vodja. Pred njim sta to bila Milan Ferlež in zlasti Niko Zlobko, dolgoletni kitarist Slakovega tria, ki je za nas priredil največ pesmi, tako narodnozabavnih kot ljudskih. Druge so izšle na dveh samostojnih ploščah Fantov s Praprotna, vsaj po eno najdemo tudi na Slakovih ploščah.
Lani je odšel še Lojze Slak in nekako smo slutili konec vašega delovanja, kar pa se na veselje številnih ljubiteljev vašega petja ni zgodilo. Kaj je bilo odločilno?
Sredi lanskega leta, ko je Lojze že kar dobro okreval, nam je dejal, naj jeseni, če še ne bo povsem zdrav, nadaljujemo delo z drugim harmonikarjem. Seveda, bližali so se kar trije jubileji: naša 50-letnica, 80. življenjski jubilej Lojzeta Slaka in čez dve leti 50-letnica njegovega ansambla. Žal bo ostalo samo pri prvem … Ansambla brez Lojzeta Slaka seveda ni bilo mogoče peljati naprej in spet smo ostali taki, kot smo bili na začetku – sami. K sreči nas veliko dobrih prijateljev, odličnih ansamblov, ni pustilo samevati v žalosti. Pri ohranjanju Slakove glasbe nas vabijo kot posebne goste na svoje nastope. Zapojemo sami in z njimi, da počastimo spomin na Lojzeta z njegovimi pesmimi. Kar nekaj teh skupin bo nastopilo na našem jubilejnem koncertu 26. aprila v Škofji Loki: ansambli Franca Miheliča, Toneta Rusa, Braneta Klavžarja, Donačka, Veseli Gorenjci, Oktet LIP Bled ter Igor in zlati zvoki, s katerim smo pred kratkim posneli dve skladbi. Naša pevska pravljica se torej nadaljuje! Ljudje, žal, odhajajo, pesmi pa ostajajo.
Raje je vzel drugo |
---|
»Diatonična harmonika ne more igrati v vseh tonalitetah, pa naj jo ima v rokah še tako velik mojster, in tudi Lojze Slak je že prva leta našega sodelovanja za vsak malo daljši nastop potreboval vsaj tri različne instrumente. Nastop v oddaji za slovenske izseljence, ki je potekala v živo z občinstvom na Radiu Ljubljana, je od Lojzeta zahteval pogoste menjave harmonik in zgodilo se je. Takrat zelo priljubljeno pesem Deželica sonca in grozdja je začel cela dva tona previsoko! Mogoče bo pa šlo, sem si mislil, ko smo se začeli pevci čudno spogledovati, saj smo takoj slišali, da utegne biti naše petje bolj podobno kakšnim Dekletom s Praprotna. Lojze pa je uvod skladbe prefinjeno končal ter v svojem značilnem slogu mirno pojasnil: 'Bom vzel drugo.' In uspešnica je zazvenela vsem v veselje s pravo harmoniko.« |