Eric Clapton je sedemdesetletnik

Morda se je vse začelo v 60. letih, ko je začel na kitaro brenkati v skupini Yardbirds. Morda že leta 1958, ko je za rojstni dan dobil kitaro, ali dve leti pozneje, ko jo je vendar potegnil iz kota in začel vsak dan na njenih strunah utrjevati prstne blazinice. Morda se je to pomembno poglavje glasbene zgodovine začelo pisati že 30. marca 1945, ko je v angleški vasici Ripley na svet privekal otrok. Pred 70 leti se je namreč 16-letnici in kanadskemu pilotu rodil deček, ki je pozneje spremenil svetovno glasbeno sceno, Eric Clapton, danes eden najvplivnejših kitaristov na svetu, ki kljub sivim lasem in petim desetletjem krojenja glasbe še ni izpregel.

»Clapton je bog«

Malokdo se lahko pohvali z uspehi, ki v ušesih glasbenih sladokuscev niso odzvanjali že pred desetletji, ampak še danes in bodo gotovo božali ušesa tudi prihodnjim generacijam. Malokdo, a med to izjemno peščico se vsekakor umešča kitarski virtuoz, ki si je že na začetku kariere prislužil primerjavo z bogom. »Nikdar nisem sprejel ideje, da sem največji kitarist na svetu. Tega sem si vsekakor želel, a to je zgolj ideal, ki sem ga kot takega tudi sprejel. Zgolj kot ideal,« je dejal Clapton, ki ga je svet že po slabih štirih letih igranja prepoznal kot enega največjih. Če ne celo največjega, saj je leta 1967 na londonski železniški postaji zasijal velikanski grafit: Clapton je bog. A medtem ko je bilo to zgolj mnenje enega izmed njegovih oboževalcev, se je Claptonu ničkolikokrat v preteklih 50 letih poklonila tudi kritiška srenja. Ne zgolj z 18 grammyji, ampak tudi s kar trikratnim sprejemom v slovito dvorano slavnih rock'n'rolla. To je doslej uspelo le njemu.

Ustvarjal iz bolečine

Njegovo ime se je v dvorani slavnih rockerjev zableščalo kar trikrat, prvič kot član skupine Yardbirds, drugič v okviru skupine Cream, znotraj katere je z dolgimi improvizacijami in novimi harmonijami na rock glasbi pustil neizbrisne sledi, v tretje pa kot samostojni umetnik – na to pot je zakorakal že leta 1975. A četudi velja za enega najpomembnejših predstavnikov bluesa, ki še danes navdušuje množice in polni koncertne dvorane, njegova pot ni bila le posuta z zlatom. Bolj z nizom osebnih izzivov in tragedij, začenši z njegovim rojstvom. Na svet je namreč privekal kot nezakonski otrok, ki so ga nato vzgajali stari starši. V mladosti se je zaljubil v zapeljivo Pattie Boyd, ta pa se je že zaobljubila njegovemu tesnemu prijatelju Georgeu Harrisonu, članu liverpoolske četverice The Beatles. A kot je Ericovo strto srce rodilo dva izmed njegovih največjih hitov, skladbi Layla in Wonderful Tonight, tako ga je nesrečna ljubezen še globlje popeljala v heroinsko in alkoholno odvisnost, ki je vsaj začasno, dokler se nevarne razvade ni otresel, ustavila njegovo glasbeno kariero. A ni bilo še konec njegovih srčnih bolečin, ki so – kot je v umetnosti pogosto – napajale ene njegovih največjih stvaritev. Pred slabega četrt stoletja se je namreč smrtno ponesrečil Conor, njegov štiriletni sinček, solze obupanega očeta pa so stkale čudovito in eno njegovih najpopularnejših skladb Tears in Heaven. A četudi mu je ganljiva uspešnica prinesla tri grammyje, jo je pred 11 leti umaknil s koncertnega repertoarja. »Pri njenem izvajanju moram priklicati občutenja globoke izgube, a te ne občutim več tako surovo. In je tudi nočem znova čutiti. Moje življenje je zdaj drugačno,« je obrazložil leta 2004.

Praznovanje na Madison Square Gardnu

Letos mineva petdeset let, odkar je Clapton prišel na glasbeno sceno in s svojo glasbo po svetu širil univerzalna človeška občutenja – ljubezen, izgubo, jezo, spokoj, žalost. Prejel je vrsto prestižnih nagrad in posnel 23 studijskih albumov. Zdaj pa je na rojstnodnevni torti upihnil častitljivih 70 svečk, kar bo v velikem slogu praznoval tudi z oboževalci, in to s koncerti prvega in drugega maja v newyorškem Madison Square Gardnu. Z njima bo morda počasi sklenil glasbeno pot, saj je že lani naznanil, da se bo z vstopom v osmo desetletje poslovil od koncertnih turnej. V prvi vrsti zaradi naporov, ki jih zahtevajo potovanja in življenje na cesti. »Če bi lahko igral le v svoji soseski, bi bilo čudovito. Biti na odru je mačji kašelj, zahteven del je potovanje. Zato lahko rečem, da bom pri 70 nehal. Ne bom prenehal igrati, a poslovil se bom od turnej.«