Postal je skoraj zaščitni znak Portugalske, in to že takrat, ko je pela pri skupini Madredeus. Pet let je na samostojni poti, aprila bo izdala nov album O Misterio, v ljubljanskem Kinu Šiška pa ga bo promovirala že 30. marca. Poklicali smo jo v Lizbono.
Kako je v Lizboni?
Sonce sije, vso zimo je bilo toplo, imeli smo kar srečo. Včasih dežuje, ampak večinoma je sončno.
Tudi v Ljubljani je tako, dober znak, torej.
Dober znak, ja (smeh).
Nazadnje ste bili pri nas še s skupino Madredeus. Se česa še spomnite?
Seveda, sprehoda skozi zelo lepo mesto in drevored ob reki in po tržnici, in seveda koncerta, ki je bil res super, občinstvo nas je toplo sprejelo. Zelo lepe spomine imam.
Kaj bomo slišali v Šiški, samo vaše pesmi ali tudi kakšno skupine Madredeus?
Ne, ne predstavljam skupine Madredeus. Predstavila bom predvsem album O Misterio, je povsem avtorski album. Niti ne bi bilo primerno, da bi izvajala pesmi Madredeus, ker so tudi oni na turneji z novim projektom. Mislim, da ima moja glasba drugačen pridih in živi po svoje.
O čem govori O Misterio?
Gre za refleksijo človeškega odnosa do življenja. Pojem o ljubezni, dvomih, pogumu, moči, ki jo potrebuješ, da se lahko soočaš z
različnimi izzivi v življenju. Pojem o komunikaciji, upu, sanjah, medsebojnem spoštovanju, o vseh stvareh, v katere verjamem, in seveda o misteriju življenja, ki naj nas žene k samospoznavanju.
Kaj je za vas največji misterij?
Mi sami smo največji misterij. Lahko se še toliko naučimo o sebi in drugih, ampak vedno ostane toliko odprtih vprašanj. Če imamo nekoga radi, bi radi o njem izvedeli vse, a vsak ima tudi svoje skrite plati, za katere je morda bolje, da jih ne poznamo, ampak da človeka sprejmemo takšnega, kot je.
Ste res posneli album v samostanu? Precej nenavaden način snemanja ...
Ja (smeh), imeli smo veliko srečo. Blizu Lizbone, tik ob oceanu je narodni park Serra da Arrabida, tam stoji samostan iz 16. stoletja, ki je v lasti sklada Orient, in ta kraj sem vedno oboževala. Za mesec dni so nam odstopili prireditveni prostor, kjer smo si uredili snemalni studio. Zelo posebna izkušnja, dobili smo poseben zvok. Jutra so bila krasna, še posebno ob pogledu na pokrajino, in želeli smo, da bi se to tudi slišalo.
Menda ste v zgodnji mladosti prepevali po ulicah in tavernah Lizbone. Kakšna izkušnja je bila to? Nič nevarna?
Sploh ne, Lizbona je bila in je precej mirno mesto. S prijatelji smo hodili raziskovat večerni duh starega mestnega jedra, kjer so se vedno prepletale različne kulture. V 40. in 50. letih je tam živel fado, v 80., ko sem odraščala jaz, pa je bila le še senca nekdanje glasbene tradicije. A prijatelji so vedeli, da rada pojem, in so me spodbujali. Poleg fada sem pela tudi brazilsko glasbo, ki je pri nas vedno zelo navzoča.
Z bendom Madredeus ste preživeli 20 let. Je bilo težko oditi?
Ne. Veste, 20 let je bilo takrat več kot pol mojega življenja in vmes se je marsikaj spremenilo. Prve postave, ki je bend postavila na noge, že davno ni bilo več, razen Pedra (Ayresa Magalhaesa, vodje, op. p.). Tudi stil se je spremenil, urnik je bil tako natrpan, da smo se morali ustaviti in premisliti, kako naprej. Medtem sem jaz posnela več samostojnih projektov, in ko smo leta 2007 spet sedli skupaj, so mi ponudili sedemletno pogodbo; toda hoteli so ekskluzivo – samostojni projekti niso prišli poštev. Zato sem se odločila izstopiti, ker sem čutila potrebo po drugačnih glasbenih pristopih, ki sem jih medtem izoblikovala.
Vaš glas je zelo umirjen, pomirjajoč. Je tudi vaše življenje takšno?
Ne bi rekla (smeh). Odkar sem šla na svoje, imam podjetje, sama produciram svoje albume, tako da mi življenje postavlja veliko izzivov. Sem pa zelo vesela, da mi gre tako.
Imate družino?
Imam 13-letno hčer.
Gre po materinih stopinjah?
Ali bo šla, ne vem. Ima pa velik glasbeni talent, igra klavir.
Počakajte, zdaj pridejo fantje, zdaj bo veselo.
Ja (smeh), zdaj bo začela raziskovati življenje in si oblikovati sanje. Upam, da bo našla to, s čimer bo v življenju zadovoljna. To je najpomembnejše.
