Album Time Out of Mind Boba Dylana in producenta Daniela Lanoisa je izšel pred dvema desetletjema (30. septembra) in še vedno je slišati svež, nov, drugačen in moderen. Ta glasbena kolaboracija težkokategornikov se je začela leta 1996 v neki hotelski sobi v New Yorku. Dylan mu je želel predstaviti nekaj skladb, ki jih je napisal, in se pozanimati, ali jih je dovolj za njegov prvi album po več kot petih letih premora. Glasbenika sta pred tem že sodelovala pri albumu Oh Mercy iz leta 1989, ki je doživel zavidljiv uspeh. Dylan je potreboval Lanoisa na svoji strani, če se je hotel vrniti na sceno, ki ga je že malce pozabljala. Lahko bi trdili, da so bila za Dylana osemdeseta in devetdeseta leta zelo težka, saj je izgubil svoj izraz, ki ga je poskušal na vsak način najti.
Prepiri in nagrada
Lanois se spominja, da so ga skladbe pritegnile, ker so bile zahtevne, polne življenjskih izkušenj, lepote in optimizma. Niso pa bile še uglasbene, zato mu je Dylan svetoval, naj posluša starejše izvajalce bluesa in rock'n'rolla, kot so Little Willie John, Arthur Alexander, Little Walter in Charley Patton. »Iskal sem nekaj, kar gre skozi tehnologijo in pride na drugi strani ven, še preden tehnologija ve, kaj počne,« je v nekem intervjuju povedal Dylan. »Večina mojih plošč so bolj ali manj zapisi skladb. Tokrat nisem želel tega, želel sem pravo stvar.« Album je začel nastajati septembra 1996, končan je bil šele marca 1997. Za glasbila je prijelo več kot ducat glasbenikov, vrstili so se prepiri, razbite kitare, na koncu pa so slavili s tremi grammyji in uspešno turnejo, ki je Dylana znova dvignila na prestol.
Lanois je v iskanju zvoka pionirjev bluesa, ki mu jih je Dylan predlagal, navezal stik z newyorškim producentom Tonyjem Mangurianom. Skupaj sta izvedla tisti znani trik, ko sta igrala tolkala prek posnetkov Pattonovega delta bluesa, nato original izrezala, ga dala na ponavljajočih se osemdobnih intervalov. Tako sta dobila vrsto ritmov, ki so dali albumu prepoznaven značaj. V studiu so preživeli 30 dni, Lanois in Dylan sta imela pogosto nasprotujoče si poglede, kako se lotiti skladbe. Čeprav jima je album na koncu uspel, je pustil razpoko, zaradi katere nista več sodelovala. »Če se je treba boriti, se moraš boriti,« je povedal Lanois. »Moja naloga ni bila, da bi bil prijazen fant, ki skrbi, da vse gladko teče. Ne snemam povprečnih plošč. Če ni mojstrovina, se bom boril.«
Dylan se je izdatno posvečal postprodukciji, veliko je bilo nasnemavanja, ne zgolj kitar, temveč tudi besedila. »Zelo si je želel, da bi bilo vse na svojem mestu,« se spominja Lanois. Nekaj mesecev pred izdajo plošče je Dylan zbolel za histoplazmozo, glivičnim obolenjem, ki povzroča oteklino okoli srca. To je bila zelo boleča izkušnja. »Prepričan sem bil, da bom kmalu srečal Elvisa,« se spominja Dylan. K sreči je ozdravel in njegova glasbena pot se je lahko nadaljevala. Z Lanoisom imata še vedno občasne stike, navadno ga Dylan pokliče sredi noči, ko kje postopa in mu je do pogovora.
