Dunaj letos v znamenju zgodovinskih obletnic

Novoletni koncert v Zlati dvorani Združenja prijateljev glasbe (prepoznavna rdeča stavba spada v dunajski obroč, ki praznuje 150-letnico) s prenosom po zemeljski obli in prodanimi vstopnicami ter zvočnimi in slikovnimi zapisi ostaja največja prireditev klasične glasbe na svetu. Tradicija sicer sega v Salzburg leta 1929, kar trikrat (še 1939. in 1948.) jo je uvajal avstrijski dirigent Clemens Krauss. Tudi letos je bil koncert na oko bahav, a nekoliko manj sočen v ponudbi prešernih melodij in ritmov, kar sicer ne pomeni padca kakovosti. Vsekakor pa je bil modno vitek v duhu varčevanja: ubrano cvetje ni prišlo iz San Rema in italijanske Cvetlične obale, baletna vložka sta bila minimalistično skromna, vsa produkcija predvsem plod domačih moči. Ob podpori bogatega mecena ga je snemalo rekordnih 17 kamer, prenašalo pa več kot 90 držav, seveda tudi Slovenija.

V dvorani je bilo kljub ali zaradi svečanega in slavnostnega vzdušja, s kopico lepo odetih in olikanih ljudi (vse več jih prihaja z Vzhoda) ter gneče na balkonu in stojiščih čutiti nekakšno nelagodje, saj je marsikaj tudi nepričakovanega v letu 2014 spomnilo na leto 1914, v novem letu pa že vstajajo sence iz davnih let 1815 in 1945. Prvo je postreglo z nekaj miru in neverjetnim razvojem tehnike, drugo pa ni prineslo zgolj miru in svobode … V novo leto je prešla 200-letnica dunajskega kongresa, ki je svoje sledi pustil tudi pri nas, zlasti v Ljubljani, kjer so mnogi pozdravili padec Ilirskih provinc in vrnitev v habsburško domovino.

Iz manj 
prijetnih časov

Tradicija svečanih koncertov Dunajskih filharmonikov je iz mračnejšega obdobja slavnega orkestra in časa, ko so nacisti poskušali še valčke, polke in zasanjane melodije iz opusa dinastije Straussovih vključiti v svoj propagandni stroj. A se je zataknilo – oče Johann st., avtor znamenite koračnice Radetzkega, sin Johann (Na lepi modri Donavi, opereta Netopir) ter njegova mlajša brata Josef in Edvard so bili potomci vzhodnih Judov, v sledeh so imeli celo romsko kri.

Začetek koncertov je težko natančno določiti: za rojstne dneve veljajo tri letnice, najbližji datum je 31. december 1939 oziroma 1. januar 1940, pobudnik je bil avstrijski dirigent Clemens Krauss (1893–1954), ki je koncert obnovil tudi po koncu druge svetovne vojne. Po njegovi nenadni smrti so vodenje dogodka zaupali koncertnemu mojstru orkestra Williju Boskovskemu, ki je v slogu Johanna ml. z violino in lokom v roki kmalu dosegel tolikšno popularnost, da je ostal kar četrt stoletja, vse do leta 1980. Podobno dolga je tradicija radijskih prenosov, ko je pred dobrega pol stoletja prireditev odkrila še televizija, so filharmoniki z izvozom neposrednih prenosov in pozneje še s prodajo cedejev ter devedejev (letos bosta na voljo že 9. januarja!) odkrili pravo zlato jamo.

Kdo je kdo na dirigentski sceni

Po letu 1981 so si žezlo oziroma dirigentsko paličico podajali najbolj znani svetovni dirigenti, med njimi pa pogrešamo Leonarda Bernsteina, ki mu je nastop preprečila smrt leta 1990. Po Karajanovem koncertu leta 1987 so sledili: leta 1988 in 1991 Claudio Abbado, Carlos Kleiber (1989. in 1992.), Zubin Mehta (1990., 1995., 1998., 2007., 2015.), Riccardo Muti (1993., 1997., 2000. in 2004.), Lorin Maazel (1994., 1996., 1999. in 2005.), Nicolaus Harnoncourt (2001. in 2003.), Seiji Ozawa (2002.), Mariss Jansons (2006. in 2012.), s 83 leti je najstarejši debitant Georges Pretre (2008. in 2010.), Daniel Barenboim (2009. in 2014.) ter Franz Welser-Möst (2011. in 2013.), ki je letos nepreklicno in nepričakovano odstopil z vseh funkcij. Prihodnje leto bo koncert tretjič vodil baltski dirigent Mariss Jansons.

Koncert je letos že petič vodil leta 1936 v indijskem Mumbaju rojeni Zubin Mehta. Njegov oče je bil znan violinist in ustanovitelj tamkajšnjega simfoničnega orkestra. Po dveh letih študija medicine je menjal h glasbi in se podal na Dunaj, kjer mu je skrivnosti klasike razkril Hans Swarowsky. Blag, a odločen Indijec, ki je tudi častni dirigent Izraelske filharmonije, se je odpravil v Kalifornijo, kjer je povezan s festivalom v Tanglewoodu. Del srca je pustil ob Arnu, že desetletja vodi sloviti majski glasbeni festival v Firencah, v drugem zakonu živi z nekdanjo hollywoodsko igralko Nancy Kovack v čudoviti vili nad Arnom in v Kaliforniji.

V znamenju obletnic

Trideset tisoč cvetov (vrtnice, nageljčke, orhideje lotosove cvetove …) so v odtenkih roza, oranžna in jajčno rumena prispevale tradicionalne dunajske vrtnarije, ki so kot glasba, filharmoniki, sladice in kavarne del dunajske tradicije. Letošnji koncert je začel z uverturo v Splitu delujočega Franza von Suppeja, ob izbrana dela Straussovih je postavil Šampanjsko polko skandinavskega Straussa, Danca Christiana Lumbyeja.

Pet del, med njimi opus 444 Pravljica z Jutrovega, in opus 477 Ob Labi, je Mehta izbrskal iz skoraj tisoč del obsežnega arhiva. Odkril je, da oče Strauss ni napisal le koračnice monarhiji, ki vsako leto sklene koncert, marveč v revolucionarnem letu 1848 še Koračnico svobode. Strauss je priložnostno pisal za dvorni orkester, predhodnika filharmonikov, recimo leta 1873 za dvorni operni ples valček Dunajska kri, orkester je slavil več njegovih jubilejev. Letošnji koncert je bil posvečen 650-letnici dunajske univerze in 200-letnici tehnične univerze, 150-letnici razkošnega Ringa, avenije, ki z znanimi stavbami obdaja staro mesto, in še 450-letnici španske dvorne jahalne šole in njenim lipicancem.