Vikendovo srečanje z modrijanom Blažem Švabom (prvi z leve) ni bilo namenjeno promociji letošnjega dvojnega koncerta v Celju. Ni bilo potrebe: oba koncerta sta bila razprodana v dobrem dnevu! Nas je bolj zanimal fenomen: prav neverjetno je, kakšna manija se je (tudi po zaslugi pesmi Ti, moja rožica) spletla okrog četverice! So Avseniki in Slaki dobili naslednike?
Še nobena Noč Modrijanov ni bila razprodana tako hitro, kaj?
Ne. Zjutraj ob devetih so šle vstopnice v prodajo, mi smo bili ravno na morju. Ob štirih popoldne so nam sporočili, da je prvi večer že razprodan in naj ustavimo reklamo, ki naj bi startala naslednji dan. Samo na spletni strani in na facebooku sta bila objavljena datuma. Naslednji dan je bil razprodan še drugi koncert.
Okrog vas se je spletla skoraj zvezdniška manija. Kako jo občutite, vas ustavljajo na ulici, mečejo modrce na oder?
Vse to in še marsikaj. Tudi škornje smo že dobili na oder, v njih pa telefonsko številko. Na koncertih je res evforija. Nekje so po nastopu ljudje hoteli, da igramo še naprej, in smo se pohecali: ena skladba za vsak modrc. In smo igrali še celo uro! (smeh) Veliko rokenrola se dogaja, pa čeprav s polkami in valčki.
Nenavadno za narodnozabavni ansambel ... Je to uvajanje novih načinov na sceni?
Povsem nenamerno. V osnovi smo mladi fantje v narodnih nošah, ki lepo pojejo in igrajo in na nastopih ne spijejo niti kapljice alkohola. Ampak oder in energija sta nas tako prevzela, da se nam je nekajkrat »odpeljalo«. Polka in valček sta standardna ritmična okvirja, ki se ponavljata in zato marsikaterega glasbenika omejujeta. Dojeli smo, da glasba ponuja še marsikaj drugega. Nam se na koncertih velikokrat spontano utrne izlet, na primer v reggae, funk ali rock. Če imaš po dvesto nastopov na leto, ti včasih postane dolgčas in se začneš zabavati. In to se ljudi dotakne.
Sodi tudi neobičajna ritmika »ti – ti – ti moja rožica...« med nove pristope?
Po svoje tudi. Ampak do tega je prišlo čisto spontano. V avtu sem si prepeval frazo, se posnel na telefon, harmonikar Rok pa jo je malo spremenil, ker ga je spominjala na neko drugo vižo...
Avtor besedila Jože Galič pravi, da je bila prvotna izvedba počasnejša, spominjala je na dalmatinske pesmi in je bil malo jezen, ko je slišal končno izpeljavo ...
(smeh) Rok je res Galiču poslal posnetek v zelo počasnem tempu, ampak samo zato, da bi bili vsi zlogi čim jasnejši, da bi Galič lažje napisal besedilo.
Kakor je slišati med avtorji, zdaj vsi ansambli hočejo svojo Rožico, vsi so navalili na hitro igranje ... Je to pravi recept?
Skoraj nemogoče je kar koli načrtovati. Nekoč so vsi hoteli narediti novo Golico, a ni nikomur uspelo. Ponavljati ali kopirati nima smisla. Moraš se odmakniti od tega. Predvsem je treba čim manj razmišljati o tem, kako narediti veliko uspešnico. Nikakor nismo pričakovali, da bo Rožica tako uspešna. Na vaji smo jo preigrali, naslednji dan jo že preizkusili v živo in k nam je prišel kitarist Saša Avsenika, če jo lahko zaigramo še enkrat. Mesec kasneje se je že razlezla evforija.
Pesem govori o ljubezni mlajšega do starejše ženske. Se kdo v bendu istoveti s tem?
(smeh) Nihče. Kar pa še ne pomeni, da nam kdaj ni bila všeč kakšna starejša. Saj vemo, da je kup takšnih, ki se še dobro držijo in so greha vredne! (smeh) Mislim pa, da besedilo govori o resnični ženski in znanem slovenskem muzikantu ...
Mislil sem, da ste to vi, ker delate kot socialni delavec v programu medgeneracijskega druženja s starejšimi ...
(krohot) Ne, ne ... Ko sem prvič prebral besedilo, mi ni bilo preveč všeč. Refren se mi je zdel otročji. Mislil sem si: skušamo narediti nekaj drugačnega, za kar bodo 25-letniki rekli: To je pa kul!, potem pa »Ti, ti, moja rožica« ... Ampak zdaj jo imamo seveda za svojo. Pograbili so jo tudi mnogi, ki sicer sovražijo narodnozabavno glasbo. Prihajajo na naše koncerte in rečejo: »Prišli smo na Rožico, ne na Modrijane.«
No, menda ste še edini samski v ansamblu. Zdaj, ko je takšna evforija, pa res ne morete reči, da nimate izbire!
Saj si tudi jaz želim ženo. Ampak na koncertih so dekleta ponavadi v posebnem stanju (smeh) ... Ne vem, ali je to pravi kraj za izbiro resne punce, ki bi te imela rada tudi, ko nisi Modrijan, ko si slabe volje, resen, dolgočasen doma pred televizorjem.
Tudi skladba Pomigaj malo govori o resničnem dekletu. Ali ve, da je posvečena njej?
Seveda ve, še vedno hodi na naše koncerte in kar žari (smeh). Tudi jaz še vedno nisem čisto hladen, ko jo vidim. Če ti dekle ne gre iz glave, je to najbolje pretopiti v glasbo. In nastala je polka, na katero sicer nisem preveč ponosen, na trenutke se mi zdi rahlo debilna, je pa iskrena. No, upam, da jo bom kmalu igral le še kot daljni spomin (smeh).
Pripravljate novo pesem Kiss Me. Bo narodnozabavno občinstvo, ki je precej patriotsko, sprejelo angleške besede?
Če verjameš v slovensko glasbo, jezik in tradicijo, te ni strah zapeti tudi kakšno tujo besedo. Nič se ne bojimo, pesem smo že preizkusili na terenu.
Kakšen odnos pa imajo med sabo Modrijani in Ljubljana? Noči Modrijanov v prestolnici se še vedno otepate.
Dvakrat smo že igrali na Prešernovem trgu in bila je taka gneča, da ko smo zmetali 50 cedejev z odra, niti eden ni padel na tla. Glede na zanimanje za letošnjo Noč Modrijanov bi lahko napolnili Areno Stožice. Ampak bolj kot množica ljudi nas zanima, kakšno zgodbo ponuja ambient nekega prizorišča. Bolj nas mika koncert na plaži v Portorožu ali na jasi sredi koroških hribov. Samo zato, da bi se hvalili, da smo napolnili Stožice – to nas ne zanima, ker doseči to pri 27 letih je za glasbenika lahko samomor. Naslednji dan se boš vprašal: kam pa zdaj? Dosegel si vrhunec in čez dva dni te pozabijo.
Ste nasledniki Avsenikov, Slakov?
Mislim, da ne. Ne bi si želeli tega naziva. Oboji so imeli neprimerljive kariere. V resnici se skušamo odmakniti od tradicionalnega toka narodnozabavne scene in zdaj je pravi čas za to: zdaj si lahko privoščimo eksperimentiranje, saj nas ljudje poznajo in nam bodo tudi dovolili morebitne kikse (smeh).
