Moj pogled na svet je pesmarica ene najvplivnejših in najuspešnejših figur domače glasbene scene Petra Lovšina. V njej je izbor besedil, ki so nastala med letoma 1977 in 2014, z njimi avtor uspešno predstavlja prerez glasbene kariere in vsebinskega zorenja. Vse skupaj je obogateno s fotografijami. Za najbolj zveste ljubitelje je prvih 1000 izvodov knjige obogatil z zgoščenko, na kateri sta dva komada iz njegove prihajajoče plošče Območje medveda.
Izdaja dokumentira preteklost in hkrati napoveduje prihodnost, kar je za Lovšina malone značilno, saj ne spada med avtorje, ki bi obtičali v preteklosti. Spomniti velja na knjigo Pankrtov teksti, ki je pošla že pred več kot 15 leti in je postavila temelje aktualni Moj pogled na svet. »Šele pred par leti sem začel razmišljati, da bi tudi sam nekako zaokrožil svoj tekstovni opus. Prišle so pobude, da bi pisal avtobiografijo, a me ta ideja ni nikoli zares prevzela. A je vseeno Moj pogled na svet kar precej avtobiografski, saj so takšni na neki način vsi moji teksti. Poleg tega sem knjigo opremil s kopico fotk, ki na svoj način dokumentirajo čas in prostor, ki ga opisujejo pesmi,« nam je zaupal Lovšin.
V izboru pesmi so vsa vidnejša besedila njegovih uspešnic. »Nekaj se jih je pa tudi samih zaforsiralo. Pri tekstih za glasbo je pač tako, da nekateri delujejo dobro samo v svoji celostni podobi s smokingom in klobukom, kakšnih takih potem nisem objavil, drugi pa so goli lahko še bolj prepričljivi.«
Zanimivo je, da je moral Lovšin kak tekst na novo prepisati, ker je imel na voljo le zvočne posnetke, na srečo pa je imel večino besedil v računalniku, tako da je bilo lažje pripraviti izbor in ga oblikovati za tiskarno. »Fotografije so večinoma iz mojega arhiva, ki pa ni ne vem kako urejen, in nekaj sem jih rešil pozabe res dobesedno s podstrehe. Sicer pa je bilo pripravljati knjigo prav zabavno, saj smo to delali v krasnem okolju pod Kureščkom, tehnično pa je zgodbo vodila vrhunska oblikovalka Zuhra Jovanovič.«
Peter Lovšin nam je razkril, da obstajajo pesmi, ki so v knjižni obliki zažarele in ga celo presenetile. »Recimo pesem Dva kozarca je že taka. Že na albumu Izlet se mi je zdela močna, a mogoče je ob glasbeni spremljavi celo preveč baročna. Zdaj pa se mi zdi okleščena vsega najbolj čista lirika, kar je zmorem. Nekaj podobnega bi lahko veljalo za Trdnjavo, a pri tej se mi zdi tudi glasbeni okvir povsem na mestu.«
Knjiga je med bralci doživela izjemen sprejem. Prva naklada 1000 izvodov, kar je za slovenske razmere zelo veliko, je bila v dveh mesecih razprodana. Na začetku leta, ko se je začela prodaja na Hrvaškem, je morala v ponatis. »No, najbrž je k temu pripomogel priloženi singel CD, saj se je tudi pesem Moj pogled na svet dobro prijela pri publiki,« razmišlja Lovšin.
Po svoji navadi še vedno veliko koncertira in pripravlja nove skladbe, a tokrat bolj iz trme kot iz kakšnega obrtniškega zanosa. »Slovenska pesem je izginila praktično iz vseh bolj poslušanih radijskih terminov. Takšen genocid nad našo besedo se mi zdi katastrofalen. A v tej državi je to očitno le prikladen okvir za razprodajo vsega. Kaj bo ostalo, ko bomo prodali to državico? Območje medveda? Vsekakor bo to naslov mojega novega albuma, kar sem napovedal tudi na zadnji strani knjige Moj pogled na svet.«
Takoj sem vedu
»Včasih se zgodi, da si kdo na koncertu želi vztrajno slišati kakšno pesem, ki ni v programu. Neko noč pride tako neki uglajeni gospod, še starejši od mene, po nastopu celo v garderobo in me pobara, zakaj nikoli ne igramo nekega res skoraj pozabljenega komada. Jaz mu nekako v smehu odgovorim, češ kdo se pa tega še spomni. No, on se ga je, saj je takoj, kot pred šolsko tablo, zrecitical celo pesem. Izkazalo se je, da gre za Takoj sem vedu iz albuma Dolina kraljic in potem mi je bilo kar žal, da ni prišel v izbor za knjigo,« pravi Pero.