Kraj pogovora: Po žici.
Čas: 30. september ob 9.30
Naš prvi vtis: Ker model!
Njegovo počutje: Hvaležnost ob tem, ker mu namenjamo pozornost.
Čas izpovedi: 50 minut. Dovolj, da se je rodila novinarska frustracija, ker je prostor za objavo manjši od želje.
Američan Cameron Carpenter 9. oktobra prihaja v ljubljanski Cankarjev dom. Pravijo mu sodobni orgelski mag. Je prvi za grammyja nominirani orglar, ki si najprej želi s tega veličastnega glasbila otresti kopreno sakralnega. Zato se svojega orgelskega repertoarja loteva sila premišljeno.
Stari ste bili štiri leta. Bilo je prvič, ko ste pritisnili na orgelsko tipko v neki cerkvi v Pensilvaniji, in zvok je kar trajal in trajal. Imeli ste občutek, da lahko s pritiskom na tipko nadzorujete čas, ste rekli. Fantastično!
Kot bi se dotaknil časa samega... Izkušnje se spomnim izjemno živo in kasneje sem jo v življenju v mislih še velikokrat analiziral. Ni bila cerkev tista, ki me je začarala, ne zvok sam po sebi, temveč energija tega »stroja«. Kot da ni s tega sveta, pa ne v religioznem smislu, temveč... No, zdelo se mi je, kot da simbolizira vesolje samo. To, da sloves orgel povezujemo z Bogom, pa ni nič drugega kot zelo priročen in dobro oblikovan marketing, star več stoletij.
Res je, orgle povezujemo s cerkvijo. In velikokrat se ob njihovem zvoku ne počutimo najbolj blagodejno. Celo sami ste nekoč dejali, da te zvok orgel v cerkvi »počasi dela vedno bolj krivega, prestrašenega, da boš šel v pekel«. So res za to »krive« samo orgle?
Moderno napravo za rentgen lahko domiselno dekoriram in jo uporabljam za propagando. A še vedno je – moderna naprava za rentgen. Enako je z orglami. Poglejte, Cerkev išče vedno nove načine, kako indoktrinirati ljudi in zlorabiti zaupanje naivnih in slabo obveščenih. To ni nič novega. Da se je Cerkev odločila uporabiti orgle za svoj instrument, je popolnoma logično, ko enkrat razumeš, kako veličasten stroj so. V začetku reformacije, še prej, so jih verski veljaki prepoznali kot svetilnik sodobne tehnologije. In si, kot za večino sredstev komunikacije človeka, rekli: »Opala, tole pa ne sme v roke ljudstva!« Jaz jih vidim celo kot predhodnice radia in televizije. Zakaj? Orglam ponudiš idejo, one pa jo okrepijo, da v njej lahko »uživa« več posameznikov hkrati. In še nekaj! Vedno moramo vedeti tudi, o kakšnih orglah govorimo. Govorimo o francoskih iz 19. stoletja, v času Berlioza in Mendelssohna, morda o baročnih s severa Nemčije? Govorim o Bachovih, neobaročnih iz 60. let prejšnjega stoletja, morda o tistih v angleških katedralah? Govorimo o ameriških gledaliških orglah iz 20. let prejšnjega stoletja? Ko torej sam pomislim na orgle, v njih ne slišim Cerkve – kako zelo vesel sem, da mi jih ni pokvarila! – temveč se prestavim v vzporedni svet, ki je neznansko razburljiv. Orgle so, če mene vprašate, zadnji inštrument na svetu, ki bi smel imeti slab sloves!
Tako je, seveda, ko enkrat razumeš, česa vse so zmožne.
Niti misliti si ne morem, kakšni bodo vaši občutki, ko me boste slišali igrati. Zavedam se, da so orgle med drugim tudi inštrument geopolitične zgodovine. Zaradi tega, kako so zgrajene, pa so bile v preteklosti dobesedno prikovane na en prostor. Nisi jih mogel kar pobrati, če je mesto zadela bomba, uničil požar. Orgle so se rodile in umrle z mestnim trgom. Zato mi je tako fascinantno opazovati, kako so se razvijale po vojni, ko je bilo treba Evropo na pogoriščih dobesedno zgraditi znova. In, zanimivo, niso gradili dekadentnih orgel iz 30. let prejšnjega stoletja, temveč se vrnili v dvajseta leta 18. stoletja. Nenavadna zgodovinska regresija. Zato je danes to, da si organist, dokaz, da si hkrati akademik. Identiteta klavirja se je v 20. stoletju zaradi raznovrstnosti vplivov izjemno spreminjala. Orglam šele zdaj širimo meje.
