Direktor, ki je šestkrat igral v Guči

Ljubiteljska kultura je v Sloveniji globoko zajedena v vse pore javnega življenja. Ni proslave brez lokalnega pevskega zbora ali godbe na pihala, različnih prireditev, na primer sejmov, brez nastopa folklornih skupin, mlado in staro se preizkuša v gledališki igri, plesu, lutkah in še čem. Ljudje množično ustvarjajo in še bolj množično uživajo v takih in drugačnih kulturnih predstavah in prireditvah. Za lažji pretok ustvarjalnih idej, organizacijo delovanja in ne nazadnje za zagotavljanje nujnih financ skrbi Javni sklad RS za kulturne dejavnosti. Pred nami je Teden ljubiteljske kulture, ki bo maja postregel z več kot tisoč kulturnimi prireditvami. Ob tej priložnosti smo se o položaju ljubiteljske kulture, njenem napredku in vizijah za prihodnost pogovarjali z mag. Markom Repnikom, ki je januarja letos sedel na direktorski stolček JSKD.

Devetintridesetletni magister glasbenih znanosti je v svet ljubiteljske kulture vstopil leta 1990 kot dvanajstletni učenec trobente. Šolal se je na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani, diplomiral in magistriral je na Akademiji za glasbo. Pred sedanjim položajem je vodil izpostavo JSKD Žalec, aktiven pa je tudi na glasbenem področju. Med drugim je bil podpredsednik Zveze slovenskih godb, ustanovil je trubaški Festival Gas Brass, bil je vodja in dirigent glasbenega dela državnega protokola pri orkestru slovenske policije za predsednika republike in predsednika vlade.

V Sloveniji se z ljubiteljsko kulturo registrirano ukvarja več kot 100.000 ljudi, to je okoli pet odstotkov vseh prebivalcev. Se vam zdi to veliko?

V primerjavi z drugimi državami se morda sliši veliko, vendar bo glede na to, da smo kulturen narod in imamo razvito kulturno podzavest, številka z leti samo še naraščala. Še vedno se ustanavljajo nova društva, sekcije in skupine, ljudje kažejo zanimanje za kulturo in se z njo radi ukvarjajo.

Kakšen je odnos oziroma razmerje med ljubiteljsko in profesionalno kulturo? Ali drugače, kakšna je vrednost ljubiteljske v primerjavi s profesionalno?

Gotovo so razlike med programi ljubiteljske kulture in med poklicnimi produkcijami, vendar se je z leti ta razlika zmanjšala. Ljubiteljska kultura je naredila velik korak naprej, za kar lahko iščemo razloge predvsem v kakovostnem izobraževanju in pomlajevanju kadra. Odnosi med obema kulturama so povsem običajni in sproščeni, pa saj dejansko gre v mnogo primerih za iste ljudi, če že ne za ljudi, pa zagotovo za namen zadovoljiti potrebe prebivalstva po kulturi.

Kakšna je vloga ljubiteljske kulture in njen položaj v celotnem kulturnem dogajanju, kako jo sprejemajo uporabniki?

Ljubiteljska kultura v večini primerov v celoti oblikuje lokalno kulturno podobo. Res pa je, da so jo ljudje vzeli tako za samoumevno, da je ne jemljejo več kot ljubiteljsko, ampak kot kulturno »dejstvo«, brez katerega se v nekem okolju ne zgodi nobena prireditev več. V večini ji je lokalna skupnost naklonjena, podpira jo tako finančno kot moralno. V manjših krajih je podpora še izrazitejša, saj je v izvajanje kulturnih programov vpletena večina tam živečih.

JSKD je krovna organizacija, ki z mrežo območnih izpostav skrbi za delovanje ljubiteljske kulture. Zdi se, da gre za uspešen model, menite, da bi bilo treba kaj spremeniti oziroma izboljšati?

Vsak model organiziranosti ali poslovanja, naj bo še tako izdelan in dovršen, ima kakšno pomanjkljivost, ki jo je smotrno odpraviti. Ne govorim o velikih stvareh, trudili pa se bomo, da ustvarimo še boljše razmere za delovanje in izvajanje ljubiteljske kulture. Vsekakor so največje nevšečnosti povezane z denarjem, ki ga za izvajanje vrhunskega izobraževanja in drugih programov vedno primanjkuje. Rešujemo pa vse našteto v malo manjših obsegih v najvišjih možnih okvirih kakovosti.

Kako je urejeno financiranje JSKD oziroma ljubiteljske kulture?

JSKD financirajo ministrstvo za kulturo oziroma država in lokalne skupnosti oziroma občine. S tem denarjem skrbimo za razvoj in delovanje ljubiteljske kulture.

Kakšni so vaši načrti za delo vnaprej?

Prioritete se kažejo predvsem v ohranjanju oziroma izboljševanju razmer za delo društev in posameznikov, njihovo sistematično ocenjevanje in izobraževanje v naših programih. Poskušali bomo nadaljevati začrtano pot in s tem upravičiti svoje kakovostno delo. JSKD in njegovo delovanje želimo približati vsem ljudem, prizadevali si bomo za razpoznavnost in uslužnost ljubiteljske kulture.

Na Tednu ljubiteljske kulture v maju se bo zvrstilo več kot tisoč kulturnih dogodkov po vsej Sloveniji, kar je najbrž velik organizacijski zalogaj. Kako deluje JSKD v povezavi z območnimi izpostavami?

Smo v vrelišču priprav za največji letni projekt, Teden ljubiteljske kulture. Organiziramo ga v sodelovanju z Zvezo kulturnih društev Slovenije in številnimi partnerji, ki s svojo podporo omogočajo boljše delovanje društev in izvedbo njihovih koncertov in prireditev. Za izvedbo pripravimo vso logistično podporo in uredimo birokratske zadeve, izvedbo pa v večini prepuščamo območnim izpostavam in seveda samim društvom. Letošnji Teden ljubiteljske kulture bo potekal od 13. do 21. maja s slavnostnim odprtjem v Slovenj Gradcu.

JSKD pokriva več umetniških področij, od folklore, plesa, gledališča, glasbe, lutk, literature in filma. Kaj je najbolj množično in kako skrbite za manj popularne oziroma množične zvrsti, na primer sodobni ples?

Slovenci smo pevsko-glasbeni narod. Številčno prevladujemo v zborovskem petju in pihalnih orkestrih. Seveda si poleg ohranjanja obstoječih kulturnih dejavnosti prizadevamo dajati poudarek na tiste, pri katerih se občuti upad ali so že od začetka v rahlem zaostanku, če se lahko tako izrazim. S promocijo in izobraževanjem v takšni dejavnosti, poskušamo nagovoriti čim več potencialnih interesentov in jih navdušiti zanjo.

Z delom v JSKD že imate izkušnje, bili ste vodja območne izpostave v Žalcu. Lahko primerjate ta položaj s položajem direktorja?

Delo koordinatorja območne izpostave zahteva veliko organizacijskih, retoričnih, pogajalskih in drugih prvin, ki so seveda zelo primerljive z delom direktorja. Je pa seveda razlika v razsežnostih samega dela in delovnih nalogah, ki pritičejo delovnima mestoma. Položaja pa sta dejansko zelo primerljiva.

Bi lahko rekli, da je ljubiteljska kultura nekakšna pripravnica za profesionalno ukvarjanje s kulturo?

Pravila o tem, da se poklicni umetnik najprej kali in kulturno raste v nekem ljubiteljskem segmentu, seveda ni, je pa logična izpeljanka. Po vrtcu in osnovni šoli sledita srednja šola in fakulteta, in če potegnemo vzporednico z gledališčem, dobimo nastope v vrtčevski predstavi, otroško-mladinsko gledališče, amatersko in poklicno gledališče. Seveda je treba ob tej preprosti primerjavi upoštevati primerno šolanje, pridobivanje znanja in izkušenj na seminarjih, nastopih, predvsem pa nešteto ur vloženega dela.

Po poklicu ste glasbenik, že srednjo šolo ste obiskovali v Ljubljani. Kakšna izkušnja je bilo pri 15 letih oditi od doma, v internat?

Predvsem življenjska. Ostaneš brez nadzora budnega očesa staršev in to ima lahko precej destruktivne posledice. Posebno če izhajaš iz pretežno ruralnega okolja in se znajdeš v velikem mestu, kot je Ljubljana. Vsekakor sta danes nadzor in disciplina v internatih večja, kar ima zagotovo pomirjujoče učinke iz starševskega vidika. Verjetno pa malo manj iz vidika gojencev doma.

Bili ste vodja policijske godbe za protokol, ki spremlja predsednika, lahko na kratko opišete to delo?

V orkestru slovenske policije sem bil nekaj let zaposlen kot koncertni mojster – predvodnik. Moje delo se je pokazalo predvsem, kadar je bila godba v gibanju, torej je korakala ali izvajala figurativo. Ker pa je orkester slovenske policije državni protokolarni orkester, nosi zadolžitve državnega protokola, ki mu nalaga sprejem ali slovo od vseh pomembnih tujih državnikov v naši državi. Odigra se pozdravno koračnico, himno gostujoče države in na koncu še himno države gostiteljice. Vse skupaj je vizualno podprto s častno četo Slovenske vojske.

Začeli ste kot glasbenik, danes ste organizator, koliko časa še imate za svojo trobento?

Žal zelo malo oziroma premalo. Igram samo še priložnostno.

V Žalcu organizirate trubaški festival Gas Brass, kjer izbirate predstavnika za festival v Guči. Tam ste gotovo bili kot poslušalec, ste kdaj tudi trobentali?

Na festivalu v Guči sem nastopil šestkrat, petkrat na glavnem odru s skupino Fešta band – Velenjski trubači. Festival Gas Brass je bil ustanovljen ravno za to, da se družijo skupine istega žanra in da vsako leto eno pošljemo na največji tovrstni festival. Naš festival je najprej potekal v Dravogradu, nekaj let v Žalcu, letos bo v Postojni, naslednje leto spet v Žalcu in pozneje morda še kje.

V ljubiteljski kulturi aktivno delujete že od leta 1990. Kakšen se vam zdi napredek?

Napredek v znanju, organiziranosti, kakovosti skupin in posameznikov je ogromen. Deležni smo sistematičnega ukvarjanja z ljubiteljsko kulturo in urejenega sistema ocenjevanja. Žal pa ne gre govoriti o napredku v smislu financ. Teh je žal dosti manj, potrebe pa so glede na vse našteto dosti večje.

Kako vidite ljubiteljsko kulturo čez deset, trideset let?

Ljubiteljska kultura bo preživela in se samo še krepila. Ljudje iščejo in najdejo v povezavi s kulturo toliko pozitivnih stvari, da se ji nikoli ne bodo odrekli. In prav je tako!