GLASBA

Deseti bratje godejo, kot so igrali pradedi

Objavljeno 28. december 2013 17.50 | Posodobljeno 28. december 2013 17.51 | Piše: D. V.

Sto let pozneje trebuški muzikanti spet godejo, posneli so dve skladbi.

Današnji nasledniki nekdanjih godcev. Foto: Boris Srebrnič

Pisalo se je 1912. leto, ko so domači učitelj Faganel in nekaj naprednih kmetov ob reki Idrijci v Dolenji Trebuši ustanovili bralno društvo Vodnica. Za resni del svojega poslanstva je društvo skrbelo z društveno knjižnico, s pevskim zborom in z učenjem slovenskega jezika na krajevni šoli, za zabave ob druženjih pa so bili odgovorni muzikanti, ki jih je bila prepolna vsa dolina. V ožji izbor za igranje v društveni skupini so prišli in bili na to zelo ponosni Štefan Jan - Plazar s prvo violino, Angel Jež - Pulin z drugo violino, Jurij Jan - Škalar s harmoniko in njegov brat Matevž Jan - stari Plazar z basom. Ob ustanovitvi društva Vodnica so se ponosno postavili pred objektiv. Že pred tem so bili godci, rekli so jim kar Trebuški muzikanti, znani daleč naokrog. Člani skupine so se menjali in dopolnjevali. Harmonikarja Jurija je zamenjal Štefan Jan - Cestar, basista Matevža so zamenjali Tone Jan - stari Cestar, Karatin, ki je popolnoma sam izdelal bas, Franc Jan - Hustar, Matevžev nečak, in še drugi.

Ob praznovanju sedemdesete obletnice društva, ki se je po vojni preimenovalo v Prosvetno društvo Justin Kogoj, je na dan prišla fotografija muzikantov iz leta ustanovitve društva. Domišljija je zaživela in brata Branko Jan s prvo violino in Zlatko Jan z basom – oba sta nekdaj igrala tudi v narodno-zabavnem ansamblu Vrtnica – pa Milan Božič z drugo violino in Ivan Božič s harmoniko so se odločili, da bodo zaigrali tako, kot so nekoč njihovi dedje in pradedje. V veliko pomoč jim je bil Štefanov sin in Brankov in Zlatkov oče Vladimir Jan, ki se je igranja očetov in dedov še dobro spominjal. Nadeli so si ime Deseti brat, posneli so dve skladbi ter še nekaj časa so delovali doma in po bližnji in daljni okolici. Leta minevajo in z njimi bledijo tudi spomini na stare čase. A vedno je lepo, ko zgodovina starega godčevstva potrka na duri mlajših rodov, kot je to uspelo Milanu Ježu z zgodbo o muzikantih in z vabilom njihovim pravnukom na predstavitev knjige. Tako so se po nekaj letih letos sredi decembra godci spet zbrali v Dolenji Trebuši in zaigrali na predstavitvi knjige Milana Ježa Po senu diši, v kateri je podrobno opisana njihova pot in pot njihovih prednikov, starih muzikantov. Zaigrali so v skoraj enaki zasedbi kot pred tridesetimi leti, le harmonikarja Ivana Božiča je zamenjal Darko Lipušček.

Deli s prijatelji