Delali klince, šlatali punce in vmes peli

»Ko smo delali klince, kot pri nas pravimo zobotrebcem, smo se kar v kakšni hiši zbrali, posebno če so bile punce zraven, da smo lahko kakšno malo za koleno prijeli, in smo zapeli. In dekletom smo hodili pod okna pet. O, res je bilo veselo, smo šli iz ene vasi v drugo, peš, saj nismo imeli koles. Včasih smo prepevali tudi po dve uri skupaj! Domov smo se vrnili ob dveh zjutraj, spali smo na senu in ob štirih, pol petih smo že šli kosit! Prijetno je bilo tedaj življenje v fantovskih družbah, petje pa nam je bilo v največje veselje,« so mi pred dobrimi tremi desetletji pripovedovali Zagoriški fantje, ljudski pevci, ki so ponesli dober glas kulture svojega kraja na vse konce Slovenije. Bili so povsem predani ljudskemu petju in jih niso s svojimi napevi v tistih časih zapeljali ne številni priljubljeni narodnozabavni ansambli ne »bckanje« glasnih džuboksov po gostilnah – ostali so predani in zvesti tistemu, kar so slišali še v zibkah, ko so starejši v kuhinjah peli – domačemu petju.

Odšel pet v nebesa

Zagoriške fante je vodil Ivan Kralj, po domače Vintarjev Ivan. Bil je ustanovitelj in duša pevske skupine, s katero je pel več kot šest desetletij. A konec januarja letos se je v svojem 82. letu poslovil. Od petja, od svojih najdražjih, od Dobrepoljske doline, kjer je živel in ustvarjal tisto, čemur danes pravimo nadvse bogata ljudska pevska zapuščina. »Najlepše smo peli, ko smo šli kosit, se pravi že pri 16 letih. Ej, koliko pesmi so slišale naše senožeti! Danes pa je vse to že izginilo, saj še košnje ni več – nekdo pograbi kosilnico in pokosi v dveh urah. Od vseh vasi v naši dolini se Zagorica še najbolj drži petja, ki ima pri nas že dolgoletno tradicijo. Zagoriški fantje pa smo tudi člani videmskega pevskega zbora in smo se veliko naučili tudi tam. Naš spored je v bistvu predstavitev zagoriških ljudskih običajev, pojemo o ljudeh od rojstva pa do smrti z vsemi pomembnimi prelomnicami. Tako pojemo vasovalske, ohcetne, vojaške pa šaljive pesmi o težavah v zakonskem življenju, mrliške ali žalostne, kot jim pravimo, pa seveda tudi ta vesele pesmi,« je nekdaj pripovedoval Vintarjev Ivan, čigar družina ljudsko pesem neguje že od nekdaj. Zelo rada še vedno poje tudi njegova sestra Ančka Lazarjeva, veliko pa je prepevala zlasti njuna mama, ki je znala s pesmijo pospremiti vsakovrstne šege in življenjske običaje. Za trud so Zagoriški fantje leta 1990 prejeli tudi evropsko nagrado za ljudsko umetnost.

Poje naprej

Zvočna arhiva Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU v Ljubljani in Radia Slovenija hranita skoraj 300 enot njihovega vsakovrstnega gradiva, od petja in godčevskih viž do narečnih pripovedi o starih šegah in obredju. Za vse to gre večinoma zasluga Vintarjevemu Ivanu, ki ga pri večini ohranjenih fantovskih pesmi zaslišimo kot pevca, ki poje naprej, vodi pesem, ker jo najbolje pozna in ker s pretanjenim sluhom drži pravo tradicionalno intonacijo, s svojimi skoraj neopaznimi kretnjami pa povede druge pevce v spevno fantovsko triglasje, ki velja za značilnost slovenskega ljudskega petja. Pred skoraj poldrugim desetletjem je s pomočjo domače občine izšla zgoščenka z naslovom Ko zbrani gremo skozi vas, ker pa je ohranjenih pesmi teh imenitnih pevcev še veliko, bi jih lahko zbrali, uredili in izdali še nekaj ducatov – naj ljudje slišijo naše narodno bogastvo, ne pa da je skrito v različnih arhivih.